Kolumna
AVERNSKO JEZERO
(Pred leti napisan komentar za dnevnik "Večer" se mi zdi še
vedno aktualen, zato sem se odločil, da ga ponovno objavim
v blogu)
S polno košaro gob in zdravilnih rastlin sem iz gozdne poti stopil na plano, zastal za hip in se razgledal levo in desno. Malo naprej je v kolovozu stal voz s konjsko vprego. Konja sta prhala in se nervozno prestopala. Ob vozu je stal kmečki oča, se držal za ojnico in godrnjal. Njegov sin se je sklanjal ob kolesu in se glasno pridušal:
»Sem ti rekel ata, da pojdiva s traktorjem, ti pa vedno goniš svoje. Sedaj pa imava hudiča. Kolo sem nekako pritrdil, pa ne vem, če bo zdržalo?«
Očitno sta odpravila okvaro. Zavihtela sta se na lojtrnik in z ihto pognala hrzajoče konje. Mišice so se napele, zaškripalo je in zadrdralo po kamniti poti.
Že po nekaj metrih je kolo naletelo na kamen, ostro je počilo, štanga je konje porinila v desno ... in voz se je zopet ustavil. Sin se je na vozu z gajžlo v roki dvignil in divje zaklel: »Porka madona ...«
Kislo sem se nasmehnil, sedel na bližnji kamen, zaokrožil s pogledom po dolini in zavzdihnil ... Na misel mi je hipoma prišla primerjava z našo slovensko »dolino in kulturo v njej, z vsemi asociacijami, ki mi jih je povzročil voz, kamnita pot, strto kolo, vključno s kmetičema in »gajžlo«.
Hipoma se mi je dolina zazdela kot (slovensko) Avernsko jezero, ki je nastalo v kraterju ugaslega vulkana. Iz njegovih zamočvirjenih voda je puhtela kisla žveplena para, ki je s strupenimi izparinami morila ptice okoli sebe. Okrog jezera so rasla velikanska drevesa, ki so zastirala svod nad jezerom, tako da skoznje niso mogli prodreti sončni žarki. Obe asociaciji se prepletata v glavi človeka, ki je do grla vpet in potopljen v močvirje in poskuša splezati na trdno brežino, »zamenjati kolo pri lojtrniku ali celo zamenjati vprego s čim sodobnejšim«. Žal nekateri »kmetiči« vztrajajo pri svojem načinu poganjanja in vleke voza, ki bi mu lahko rekli »kultura«, pri tem pa jim pomagajo razni novi »pastirji«. Ti, vaško ljubiteljsko in nasploh kulturo združujejo pod eno marelo, ki naj bi bila v bodoče občinska in ne državna. Nove občinarje in pastirje pa zanimajo predvsem volilni glasovi drobnice,
asfaltne ceste do zadnje koruzne njive in kapelice ob njej (kar, mimogrede pomeni ohranjanje kulturne krajine!), »kultura« pa jih zanima le toliko, kolikor kulturniki, šolniki in zekaojevci znajo organizirati proslave za njive potrebe in namene (po možnosti s podporo »pleh muzike«). Koliko denarja ima knjižnica za nakup knjig jih ne zanima – ob tem pa govornik na proslavi ne pozabi omeniti, da kultura drži pokonci slovenski narod, s tem, da je nekdanji slogan »za Domovino s Titom« zamenjal za »Domovino z Bogom naprej!« Tako pač razumejo »naloge« (ne vloge) kulture in kulturnikov. Kaj ob tem misli minister za kulturo, ki sicer (tokrat) ni iz kroga »kmetičev«, ki jih, mimogrede, kultura v šolstvu vse bolj zanima, povsem zanesljivo ne vemo, razen tega, da je optimist in misli, da bodo ustanovitelji sami poskrbeli za svoje zavode. Zdi se da je velika verjetnost, da bo moral biti dober
pogajalec, če želi, da dobi kultura na ta način več, ne pa manj denarja (ga bo pač več ostalo za novo orožje zahodnega izvora, ki ga zahteva
Nato!). Manj razumem (ali pa sploh ne) vse, ki zagovarjajo novi davek (v okviru dedeveja) na knjigo. Kot pesniku se mi zdi odnos oblasti in novodobnih politikov (z asistenco kmetičev), (ne)razumljiva, kot uredniku in založniku, ki je ob izdajanju izvirne slovenske literature prepuščen predvsem samemu sebi pa se mi zdi katastrofalen, če ne celo absurden. Ob tem ne bom uporabljal floskul o pomembnosti knjige (pisane in tiskane besede) za slovenski narod. Tudi klasičnega sistema t.i. subvencioniranja ne podpiram, saj iz večletnih izkušenj, kljub posameznih poskusom »sistemskih rešitev«, opažam vrsto anomalij. Potrebuje subvencijo pesnik, nova zbirka ali monumentalnio delo, ki ga potrebuje »narod« za razstavo v svoji vitrini (zgodovine)?
Kdo kupuje in potrebuje (!?) to prvo ali to drugo knjigo? Za koga naj poskrbi država in za koga občina, minister ali župan? Kot pesnik vem, da od pesnjenja ne morem živeti, saj sem za zadnjo (subvencionirano) knjigo dobil bruto le dobrih 200 eurov), če bi bil na »odstotkih« od prodaje, se mi ne piše nič bolje. Ostaja mi le, da sam prodajam knjige. Marsikateri slovenski pesnik tako zasluži le za pivo ali sendvič, ali pa še to ne. Odvisno od
odločitve ali potrebe.
Kot književniku in založniku se mi zdi še najbolje, da bi denar za izvirne slovenske knjige prejele, kot subvencijo, knjižnice. Ljudje vendarle veliko berejo (čeprav resnici na ljubo največ trivialno ameriško literaturo!), založniku, pa tudi avtorju, pa bi to pomenilo preživetje. Slovenske knjige ni mogoče prepustiti trgu, v tem primeru pa bi naklada in prodaja (tak model poznajo na Norveškem) uravnavala produkcijo in povpraševanje. (Razume se, da gre samo za slovensko literaturo in ne za kuharice, priročnike in podobno.)
No, in ko smo že pri jezeru in močvirju ter strupenih izparinah, je jasno, da te uspešno držijo pri tleh še tisto, kar bi rado in lahko pognalo v rast. Sem in tja se prebije na plano kdo, ki ima trdo betico, odporno celo na udarce s kolom, ki ga malo briga nacionalnokulturni program, Pavarotti v Cankarjevem domu, pa navezava na določeno strankarsko politiko in še bi lahko našteval.
Kmetiča še vedno godrnjata in popravljata kolesa voza, sam pa odhajam domov.
Po poti razmišljam o tem, česa bi se bilo bolje (ali donosneje) lotiti zvečer: napisati kakšno kritiko, kakšno kolumno, se lotiti založniškega programa (beri: ga skomercializirati, se ve!), napisati prošnjo za subvencijo, se prilizniti županu, zagrebsti za kakšno javno (kulturniško) funkcijo?
Ah, če bo trenutek pravi, se bom ponoči, nepoboljšljivo, lotil poezije.
(Pred leti napisan komentar za dnevnik "Večer" se mi zdi še
vedno aktualen, zato sem se odločil, da ga ponovno objavim
v blogu)
S polno košaro gob in zdravilnih rastlin sem iz gozdne poti stopil na plano, zastal za hip in se razgledal levo in desno. Malo naprej je v kolovozu stal voz s konjsko vprego. Konja sta prhala in se nervozno prestopala. Ob vozu je stal kmečki oča, se držal za ojnico in godrnjal. Njegov sin se je sklanjal ob kolesu in se glasno pridušal:
»Sem ti rekel ata, da pojdiva s traktorjem, ti pa vedno goniš svoje. Sedaj pa imava hudiča. Kolo sem nekako pritrdil, pa ne vem, če bo zdržalo?«
Očitno sta odpravila okvaro. Zavihtela sta se na lojtrnik in z ihto pognala hrzajoče konje. Mišice so se napele, zaškripalo je in zadrdralo po kamniti poti.
Že po nekaj metrih je kolo naletelo na kamen, ostro je počilo, štanga je konje porinila v desno ... in voz se je zopet ustavil. Sin se je na vozu z gajžlo v roki dvignil in divje zaklel: »Porka madona ...«
Kislo sem se nasmehnil, sedel na bližnji kamen, zaokrožil s pogledom po dolini in zavzdihnil ... Na misel mi je hipoma prišla primerjava z našo slovensko »dolino in kulturo v njej, z vsemi asociacijami, ki mi jih je povzročil voz, kamnita pot, strto kolo, vključno s kmetičema in »gajžlo«.
Hipoma se mi je dolina zazdela kot (slovensko) Avernsko jezero, ki je nastalo v kraterju ugaslega vulkana. Iz njegovih zamočvirjenih voda je puhtela kisla žveplena para, ki je s strupenimi izparinami morila ptice okoli sebe. Okrog jezera so rasla velikanska drevesa, ki so zastirala svod nad jezerom, tako da skoznje niso mogli prodreti sončni žarki. Obe asociaciji se prepletata v glavi človeka, ki je do grla vpet in potopljen v močvirje in poskuša splezati na trdno brežino, »zamenjati kolo pri lojtrniku ali celo zamenjati vprego s čim sodobnejšim«. Žal nekateri »kmetiči« vztrajajo pri svojem načinu poganjanja in vleke voza, ki bi mu lahko rekli »kultura«, pri tem pa jim pomagajo razni novi »pastirji«. Ti, vaško ljubiteljsko in nasploh kulturo združujejo pod eno marelo, ki naj bi bila v bodoče občinska in ne državna. Nove občinarje in pastirje pa zanimajo predvsem volilni glasovi drobnice,
asfaltne ceste do zadnje koruzne njive in kapelice ob njej (kar, mimogrede pomeni ohranjanje kulturne krajine!), »kultura« pa jih zanima le toliko, kolikor kulturniki, šolniki in zekaojevci znajo organizirati proslave za njive potrebe in namene (po možnosti s podporo »pleh muzike«). Koliko denarja ima knjižnica za nakup knjig jih ne zanima – ob tem pa govornik na proslavi ne pozabi omeniti, da kultura drži pokonci slovenski narod, s tem, da je nekdanji slogan »za Domovino s Titom« zamenjal za »Domovino z Bogom naprej!« Tako pač razumejo »naloge« (ne vloge) kulture in kulturnikov. Kaj ob tem misli minister za kulturo, ki sicer (tokrat) ni iz kroga »kmetičev«, ki jih, mimogrede, kultura v šolstvu vse bolj zanima, povsem zanesljivo ne vemo, razen tega, da je optimist in misli, da bodo ustanovitelji sami poskrbeli za svoje zavode. Zdi se da je velika verjetnost, da bo moral biti dober
pogajalec, če želi, da dobi kultura na ta način več, ne pa manj denarja (ga bo pač več ostalo za novo orožje zahodnega izvora, ki ga zahteva
Nato!). Manj razumem (ali pa sploh ne) vse, ki zagovarjajo novi davek (v okviru dedeveja) na knjigo. Kot pesniku se mi zdi odnos oblasti in novodobnih politikov (z asistenco kmetičev), (ne)razumljiva, kot uredniku in založniku, ki je ob izdajanju izvirne slovenske literature prepuščen predvsem samemu sebi pa se mi zdi katastrofalen, če ne celo absurden. Ob tem ne bom uporabljal floskul o pomembnosti knjige (pisane in tiskane besede) za slovenski narod. Tudi klasičnega sistema t.i. subvencioniranja ne podpiram, saj iz večletnih izkušenj, kljub posameznih poskusom »sistemskih rešitev«, opažam vrsto anomalij. Potrebuje subvencijo pesnik, nova zbirka ali monumentalnio delo, ki ga potrebuje »narod« za razstavo v svoji vitrini (zgodovine)?
Kdo kupuje in potrebuje (!?) to prvo ali to drugo knjigo? Za koga naj poskrbi država in za koga občina, minister ali župan? Kot pesnik vem, da od pesnjenja ne morem živeti, saj sem za zadnjo (subvencionirano) knjigo dobil bruto le dobrih 200 eurov), če bi bil na »odstotkih« od prodaje, se mi ne piše nič bolje. Ostaja mi le, da sam prodajam knjige. Marsikateri slovenski pesnik tako zasluži le za pivo ali sendvič, ali pa še to ne. Odvisno od
odločitve ali potrebe.
Kot književniku in založniku se mi zdi še najbolje, da bi denar za izvirne slovenske knjige prejele, kot subvencijo, knjižnice. Ljudje vendarle veliko berejo (čeprav resnici na ljubo največ trivialno ameriško literaturo!), založniku, pa tudi avtorju, pa bi to pomenilo preživetje. Slovenske knjige ni mogoče prepustiti trgu, v tem primeru pa bi naklada in prodaja (tak model poznajo na Norveškem) uravnavala produkcijo in povpraševanje. (Razume se, da gre samo za slovensko literaturo in ne za kuharice, priročnike in podobno.)
No, in ko smo že pri jezeru in močvirju ter strupenih izparinah, je jasno, da te uspešno držijo pri tleh še tisto, kar bi rado in lahko pognalo v rast. Sem in tja se prebije na plano kdo, ki ima trdo betico, odporno celo na udarce s kolom, ki ga malo briga nacionalnokulturni program, Pavarotti v Cankarjevem domu, pa navezava na določeno strankarsko politiko in še bi lahko našteval.
Kmetiča še vedno godrnjata in popravljata kolesa voza, sam pa odhajam domov.
Po poti razmišljam o tem, česa bi se bilo bolje (ali donosneje) lotiti zvečer: napisati kakšno kritiko, kakšno kolumno, se lotiti založniškega programa (beri: ga skomercializirati, se ve!), napisati prošnjo za subvencijo, se prilizniti županu, zagrebsti za kakšno javno (kulturniško) funkcijo?
Ah, če bo trenutek pravi, se bom ponoči, nepoboljšljivo, lotil poezije.
For PEN Commeette T&LRC, BARCELONA, june/2010
Diffusion and cultural market
Ivo Frbéžar
KNJIGA V RAZPRŠENOSTI NOVEGA KULTURNEGA TRGA
Ko se je že zdelo, da so vse poti v kulturi uhojene, se je, vsaj kar se tiče knjige, pokazalo oziroma če se omejim na knjigo samo in na književnost, da se kažejo nove poti do bralca. Pa ne samo nove poti, tudi novi bralci, drugačni bralci, ki si ali si ne želijo ali nimajo časa listati debelih knjig kakršne obstajajo že od Gutenberga naprej. Vse kaže sicer da je klasična knjige trdoživa, saj kljub napovedih o propadu še vedno živi. Kljub napovedim o njeni smrti je še kako pri življenju. Seveda bo knjiga v klasični obliki preživela, če ne drugače med ljubitelji, ki jih nikoli ni manjkalo in jih ne bo manjkalo tudi v prihodnje. Ali pa jo bodo tiskali na zahtevo, kar se že dogaja in bo vse videti, kot pravi slovenski strokovnjak za knjige in knjigotrštvo, izvršni direktor založništva pri največji slovenski založbi, profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, tako kot v znani in priljubljeni slovenski risanki Profesor Baltazar: „Espresso Book Machine“ ki bruha knjige. Ob tem pa se njena proizvodnja seli na Kitajsko in tako se nižajo stroški izdelave; knjige bodo še bolj raznovrstne, dostopnejše bralcem, ki bodo brale vse več. Knjig je že sedaj vse več, in se lahko vprašamo tudi po tem kdo bo vse to nepregledno število knjig prodal.
O tem in še marsičem se najbrž sprašujejo, ali se sprašujemo vsi, ki smo ali poslovno ali kot avtorji ali bralci udeleženci na svetovnem globalnem trgu. Ta trg pa ni prav veliko drugačen v državah z velikim razvitim trgom in v manjših. Globalizacija in razvoj tehnike je prinesla s seboj tudi digitalizacijo. Do bralcev književnost kar naenkrat prihaja s širjenjem uporabe svetovnega spleta. Prihaja do več popolnoma novih, tehnoloških pa tudi socialnih pojavov. Debela knjiga, kakršno so poznali naši starši se je spremenila najprej v drobno žepno „potovalno“ knjižico, ta pa se spreminja v obliko e-knjige oziroma bralnika, ki želi pomesti z načinom izdelave, izgleda in načinom branja. Ta ,ob „klasičnem“, išče tudi novega bralca, ki je priključen s svojim bralnikom in brskalnikom na svetovni splet. In tako že nismo daleč od bralnika, ki bo zahteval od bralca, ali pa bo paradoksalno celo sam bralec zahteval, da je aktivno vključen v procese. Že danes govorimo o elektronski literaturi, hipertekstualni literaturi in literarnih besedilih, ki jih omogoča Flash in druge platforme, romane v obliki e-pisem, poezijo v obliki sms-besedil, blogov in celo besedila, ki jih ustvarjajo računalniki in literaturo povezano z računalniškimi igrami.
Ob tem sem se spomnil na nekdanje literarno teoretične razprave o tem kakšna je lahko razlika med sodobnim avantgardnim pesniškim besedilom in besedilom, ki je bilo v pesem sestavljeno iz naključno računalnkovo izbiro oblikovano besedilo.
Termina hiperteskst in hipermedija je že v šestdesetih letih 20. stoletja uvedel Theodor Holm Nelson, trideset let prej preden je hipertekst postal aktivno besedilo z množično uporabo računalnikov, internetnih povezav in svetovnega spleta in s tem postal del posameznikovega vsakdanjika.
Način branja se resno spreminja. Strokovnjaki govorijo o t.i. hitrem branju, ki bo imelo posledice tako v znanstvenem kot v humanističnem in socialnem smislu. Besedno zvezo „listati“ knjigo bo zamenjalo „tipkati in klikati“, bralec pa si bo na koncu izmisli še svoj konec knjige.
In sedaj pridemo do tega, da se ne bomo več napotili po knjigo v knjigarno, mogoče v knjižnico še, ampak bomo do želenega dostopali preko brskalnika in se priklikali v virtualni prostor. Internet ne vpliva samo na človekovo pozornost, ki je vse krajša, dojemanje časa in prostora, razumevanja dogajanj v družbi ampak se nenadoma dotika tudi koncepta knjige in njenega prostora na kulturnem trgu, samemu trženju ter načinu trženja in ustroja tržnih poti - vsega kar je v spregi „knjige“ in njene poti od avtorja do bralca. Proces se je že začel, resda na nek način že z vplivom drugih medijev kot so radio in televizija. Na ta proces se že odzivajo založbe, knjižnice in predvsem slavni Google. Ta želi branje in znanje stisnjeno med knjižne platnice narediti dostopno vsem, ki so ga željni, ne glede na njihovo kupno moč. Plemenito, ampak kaj ko nerazviti svet to še ne bo kmalu doseglo, saj velja to že za klasično knjigo. Na plemenito poslanstvo se sklicuje Google, ki načrtuje digitalizirati 10 milijonov knjižnih naslovov, ki bodo dostopni do leta 2015. To so pozdravili številni, pisateljska združenja in založniki pa so se temu uprli, saj se na avtorske pravice požvižga. Očitajo mu kolonizatorske namere in manire. Zganili so se tudi v Evropski uniji in si zamislili Europeano, evropsko digitalno knjižnico, v kateri ne bodo samo tiskana dela ampak tudi posnetki skladb in likovnih del. Na portalu www.europeana.eu naj bi bila dostopna že letos v jeseni.
Najprej sem mislil zastaviti ta prispevek širše in se osredotočiti na domače, slovenske razmere, vendar sem spoznal, da smo v te procese vključeni bolj kot bi si mislil. Lahko pa ob tem govorimo konkretneje o slovenskih knjižnicah in založbah. Tudi pri nas se že pojavljajo založbe, med njimi prva Ruslica, ki ponuja e-knjige. Ker pa knjig v slovenščini ni dovolj se bralci in posledično knjižnice, že obračajo k angleščini, kar je takorekoč samoumevno, knjižničarji pa tega ne morejo ustaviti. Prve knjižnice so že nabavile bralnike, saj se je pokazalo, da si jih bralci želijo, kar so pokazale tudi ankete. Ob upoštevanju avtorskih pravic so ponudili bralcem izposojo bralnikov. Izposojajo si jih tako dijaki zaradi obveznega branja kot drugi, po izposoji tudi tu prednjačijo že sicer brani avtorji. Knjižničarji se torej ne bojijo, da bi si odžagali vejo na kateri sedijo. Bralci ob tem vendarle zaidejo še vedno tudi med police s klasičnimi knjigami. Menijo, da bodo e-knjige in bralniki le dopolnjevali in ne nadomeščali klasično knjigo.
„Elektronska knjiga se bo prijela takrat, ko se bo udomačila“, pravi naš kolega (urednik in član našega Centra PEN) Andrej Blatnik. „Ni se še, a se bo. Malce zaradi cen, malce zaradi bralnikov, nekaj zaradi vsebin. Tudi mobilniki so postali nepogrešljivi, tudi za geografske podatke pogledamo v Google Earth, in ne več v atlas.“
Svet se spreminja tako hitro, da so tiskani slovarji in leksikoni že ob tisku zastareli. Podatke iščemo na spletu. E-knjig gfre vzporedno s sodobnim potrošništvom in svobodno izbiro.
Kreativna urednica ene slovenskih revij pravi, da so e-knjige tukaj, postale so dejstvo, trkajo na vrata in vstopajo v naš vsakdanjik. Sprašuje se le kdaj bo domač založniški poslovni model tak,d a bo prodaja in odkup avtorskih pravic omogočal normalno poslovanje in preživetje založnikom in avtorjem.
Urednik pri neki študentski založbi prisega na „šumenje listov in vetrcu, ki ga ustvarjajo listi“. Tudi v nahrbtnih, pravi, ne gre bralnik.
Urednici oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija računalniški zaslon ne omogoča presežka s svojo tako imenovano virtualno resničnostjo.
Mlajšemu že uveljavljenemu pisatelju se zdi elektronski bralnik priročen, tudi na dopustu, ob študiju. Ko si bo lahko prenesel nanj katerokoli knjigo bo kupil tudi brskalnik in zvečer v postelji bral z njega, se mu vsaj ne bo treba obračati s knjigo iz boka na bok, pravi.
Znan slovenski spletni oblikovalec in strateg vidi v e-bralnikih sila erotične priložnosti. Zanima ga
tako pisanje kot branje in čaka na prvi „vook book“ (video knjigo) in je navdušen nad tem, da bi imel na disku svojega iPada zbirko tistih 30.000 del iz projekta Gutenberg.
Raziskovalec in pedagog na področju novih medijev pa pravi, da se bodo e-knjige prodajale vse več in bolje. Bližajo se nam tudi novi literarni hibridi.
Vsebine torej postajajo vse bolj dostopne, ob tem pa trčimo ob avtorske pravice – ampak to je že druga zgodba.
In kje je tu razpršenost na kulturnem trgu?
English translation :
BARCELONA: PEN Int. T&LRC Committee
Diffusion and the cultural market
Ivo Frbežar
THE BOOK IN THE DIFFUSION NEW CULTURAL MARKET
When it seemed that all the possible paths in the arts had already been taken, it transpires – at least with regard to books, if I limit myself to literature only – that new ways have appeared of reaching the reader. Moreover, not only new ways but also new readers, different readers, who either do not want or do not have the time to page through thick books of the kind that we have known since Gutenberg. However, it does seem that the traditional book is very resilient and in spite of the forecasts of its demise it lives on, in spite of announcements of its death, it is very much alive. Of course, the traditional book will survive, at least among book lovers and there has never been a shortage of those and never shall be. Or it will be printed on demand, which is already happening and will, according to a Slovene expert in the book trade, the executive director of publishing at the largest Slovene publishing house and a lecturer at the Department of Library and Information Science and Book Studies at the Ljubljana Faculty of Arts, look like a scene from the well-known popular cartoon series Profesor Baltazar: an “Espresso Book Machine”, which spews out books. At the same time, book production is moving to China, thus reducing production costs; books will be even more varied and accessible to readers, who will read more and more. There is already an increasing number of books available, so that we cannot help but ask who will manage to sell them all.
These issues and many like them are what all those involved in books on the global market, be it on the business side or as authors or readers, are probably wondering about. The market characteristics are not greatly different in countries with a large, well-developed market from those with a smaller market. Globalisation and technological development have brought with them digitalisation. Suddenly literature is reaching readers through the internet. Completely new technological and social phenomena are appearing. The thick book that our parents were familiar with first changed into a small, pocket-size book to be read whilst travelling, which is becoming the e-book or e-reader, attempting to do away with the traditional manner of production and appearance of books, and the traditional way of reading. This new form is, in addition to the traditional reader, also seeking out new readers, connected through their e-readers or via a computer to the world wide web. And all this is not far from the e-reader, which will demand from the reader – or the reader himself will paradoxically demand – that he is actively included in the process. We already talk about electronic literature, hypertextual literature and literary texts facilitated by Flash and other platforms, novels in the form of e-mails, poetry in the form of mobile phone texts, blogs and even texts created by computers and literature connected with computer games.
This reminds me of the literary theoretical discussions in the past about the difference between a modern avant-garde poem and a text that was shaped into a poem by random computer selection.
The expressions hypertext and hypermedia were introduced as early as the 1960s by Theodor Holm Nelson, thirty years prior to hypertext becoming an active text through the mass use of computers, internet connections and the world wide web, thus becoming a part of our daily experience. The manner of reading is changing radically. Experts talk about so-called fast reading, which will have consequences in scientific, humanist and social terms. The phrase “turning the pages of a book” will be replaced by “typing and clicking” and the reader will eventually come up with his own ending to a book.
This leads us to the fact that we will no longer go to a bookshop to get a book, perhaps we will still go to a library, but we will access what we want via a browser and click our way into the virtual space. The internet is affecting not only the human attention span, which is getting increasingly shorter, the perception of time and space and the understanding of what is happening in society, but also constantly touches upon the very concept of books and the place they occupy on the cultural market, the marketing itself and selling methods, as well as the creation of these methods – in short, everything that is involved with a book and its journey from the author to the reader. The process has thus already begun, in a certain sense with the influence of other media such as radio and television. Publishing houses, libraries and, above all, the famous Google are already reacting to the process. Google wishes to make reading and the knowledge squeezed between two book covers accessible to everyone who wants to access it, irrespective of their purchasing power. A noble gesture, indeed, but it will still not reach the underdeveloped world quite so soon; the same happened with the traditional book. Google talks about a noble mission as it plans to digitalise 10 million book titles, which will be available by 2015. This was welcomed by many, but writers’ associations and publishers rebelled against it because the system ignores copyright. They are accusing Google of colonial motives and manners. Even the European Union was stirred into creating Europeana, a European digital library, which will include not only printed works, but also music recordings and works of fine art. All this is supposed to be available at the www.europeana.eu portal this autumn.
Initially, I was going to focus in this paper on Slovene conditions, but I realised that we are included in all these processes much more than I had imagined. We can, however, in connection with this, talk about Slovene libraries and publishing houses. Even in Slovenia publishers offering e-books are beginning to appear, among them Ruslica. But as there are not enough books in Slovene, readers and consequently also libraries are turning to English, which is the obvious solution, and librarians are powerless to stop it. The first libraries have already bought e-readers as surveys showed that readers want them. While taking into account copyright, they have offered their borrowers the chance to borrow e-readers. These are taken by students for the mandatory school reading as well as by others, whilst with regard to content they feature authors that are already read in traditional form. Thus librarians are not afraid of sawing off the branch they are sitting on. But readers still manage to stray among the traditional books shelves as well. It is believed that e-books and e-readers will only supplement and not replace the traditional book.
“E-books will only really take off when people get used to them,” observes our colleague (editor and PEN member) Andrej Blatnik. “They’re not there yet, but they will be. Partly because of the price, partly because of the e-readers themselves and partly because of the content. Mobile phones have also become indispensable, even when we want geographical information we now look at Google Earth rather than an atlas.” The world is changing so fast that printed dictionaries and lexicons become dated as soon as they are published. We look for information on the internet. E-books appear hand-in-hand with modern consumerism and free choice. The creative editor of one of Slovene magazines says that e-books are here, they are a fact, they are knocking on our door and entering our everyday existence. She wonders when the Slovene publishing business model will be such as to allow the sale and purchase of copyrights that will facilitate the normal functioning and survival of publishers and authors.
An editor with a student publisher swears by the “swish and the movement of air created by book pages”. Moreover, an e-reader doesn’t fit in a rucksack, he says. An arts programme editor at Slovene Television maintains that a computer screen with its “virtual reality” does not offer added value. A younger, already established writer, finds an e-reader a handy tool for when you are on holiday or when studying. When he is able to load any book, he will buy one himself and read in bed without having to turn from one side to another with a book in his hand. A well-known web designer and strategist sees very erotic possibilities in e-readers. He is interested in both writing and reading and is awaiting the first “vook” (a video book), as well as being very enthusiastic about the possibility of having the 30,000 works from the Gutenberg project on his iPad. A researcher and teacher in the field of new media said that e-books will sell better and better and that new literary hybrids are on the way.
Literary content is thus becoming ever more accessible, but in connection with this we come across the issue of copyrights – but that is another story altogether. And where exactly in all this is the diffusion in the cultural market?
Diffusion and cultural market
Ivo Frbéžar
KNJIGA V RAZPRŠENOSTI NOVEGA KULTURNEGA TRGA
Ko se je že zdelo, da so vse poti v kulturi uhojene, se je, vsaj kar se tiče knjige, pokazalo oziroma če se omejim na knjigo samo in na književnost, da se kažejo nove poti do bralca. Pa ne samo nove poti, tudi novi bralci, drugačni bralci, ki si ali si ne želijo ali nimajo časa listati debelih knjig kakršne obstajajo že od Gutenberga naprej. Vse kaže sicer da je klasična knjige trdoživa, saj kljub napovedih o propadu še vedno živi. Kljub napovedim o njeni smrti je še kako pri življenju. Seveda bo knjiga v klasični obliki preživela, če ne drugače med ljubitelji, ki jih nikoli ni manjkalo in jih ne bo manjkalo tudi v prihodnje. Ali pa jo bodo tiskali na zahtevo, kar se že dogaja in bo vse videti, kot pravi slovenski strokovnjak za knjige in knjigotrštvo, izvršni direktor založništva pri največji slovenski založbi, profesor na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, tako kot v znani in priljubljeni slovenski risanki Profesor Baltazar: „Espresso Book Machine“ ki bruha knjige. Ob tem pa se njena proizvodnja seli na Kitajsko in tako se nižajo stroški izdelave; knjige bodo še bolj raznovrstne, dostopnejše bralcem, ki bodo brale vse več. Knjig je že sedaj vse več, in se lahko vprašamo tudi po tem kdo bo vse to nepregledno število knjig prodal.
O tem in še marsičem se najbrž sprašujejo, ali se sprašujemo vsi, ki smo ali poslovno ali kot avtorji ali bralci udeleženci na svetovnem globalnem trgu. Ta trg pa ni prav veliko drugačen v državah z velikim razvitim trgom in v manjših. Globalizacija in razvoj tehnike je prinesla s seboj tudi digitalizacijo. Do bralcev književnost kar naenkrat prihaja s širjenjem uporabe svetovnega spleta. Prihaja do več popolnoma novih, tehnoloških pa tudi socialnih pojavov. Debela knjiga, kakršno so poznali naši starši se je spremenila najprej v drobno žepno „potovalno“ knjižico, ta pa se spreminja v obliko e-knjige oziroma bralnika, ki želi pomesti z načinom izdelave, izgleda in načinom branja. Ta ,ob „klasičnem“, išče tudi novega bralca, ki je priključen s svojim bralnikom in brskalnikom na svetovni splet. In tako že nismo daleč od bralnika, ki bo zahteval od bralca, ali pa bo paradoksalno celo sam bralec zahteval, da je aktivno vključen v procese. Že danes govorimo o elektronski literaturi, hipertekstualni literaturi in literarnih besedilih, ki jih omogoča Flash in druge platforme, romane v obliki e-pisem, poezijo v obliki sms-besedil, blogov in celo besedila, ki jih ustvarjajo računalniki in literaturo povezano z računalniškimi igrami.
Ob tem sem se spomnil na nekdanje literarno teoretične razprave o tem kakšna je lahko razlika med sodobnim avantgardnim pesniškim besedilom in besedilom, ki je bilo v pesem sestavljeno iz naključno računalnkovo izbiro oblikovano besedilo.
Termina hiperteskst in hipermedija je že v šestdesetih letih 20. stoletja uvedel Theodor Holm Nelson, trideset let prej preden je hipertekst postal aktivno besedilo z množično uporabo računalnikov, internetnih povezav in svetovnega spleta in s tem postal del posameznikovega vsakdanjika.
Način branja se resno spreminja. Strokovnjaki govorijo o t.i. hitrem branju, ki bo imelo posledice tako v znanstvenem kot v humanističnem in socialnem smislu. Besedno zvezo „listati“ knjigo bo zamenjalo „tipkati in klikati“, bralec pa si bo na koncu izmisli še svoj konec knjige.
In sedaj pridemo do tega, da se ne bomo več napotili po knjigo v knjigarno, mogoče v knjižnico še, ampak bomo do želenega dostopali preko brskalnika in se priklikali v virtualni prostor. Internet ne vpliva samo na človekovo pozornost, ki je vse krajša, dojemanje časa in prostora, razumevanja dogajanj v družbi ampak se nenadoma dotika tudi koncepta knjige in njenega prostora na kulturnem trgu, samemu trženju ter načinu trženja in ustroja tržnih poti - vsega kar je v spregi „knjige“ in njene poti od avtorja do bralca. Proces se je že začel, resda na nek način že z vplivom drugih medijev kot so radio in televizija. Na ta proces se že odzivajo založbe, knjižnice in predvsem slavni Google. Ta želi branje in znanje stisnjeno med knjižne platnice narediti dostopno vsem, ki so ga željni, ne glede na njihovo kupno moč. Plemenito, ampak kaj ko nerazviti svet to še ne bo kmalu doseglo, saj velja to že za klasično knjigo. Na plemenito poslanstvo se sklicuje Google, ki načrtuje digitalizirati 10 milijonov knjižnih naslovov, ki bodo dostopni do leta 2015. To so pozdravili številni, pisateljska združenja in založniki pa so se temu uprli, saj se na avtorske pravice požvižga. Očitajo mu kolonizatorske namere in manire. Zganili so se tudi v Evropski uniji in si zamislili Europeano, evropsko digitalno knjižnico, v kateri ne bodo samo tiskana dela ampak tudi posnetki skladb in likovnih del. Na portalu www.europeana.eu naj bi bila dostopna že letos v jeseni.
Najprej sem mislil zastaviti ta prispevek širše in se osredotočiti na domače, slovenske razmere, vendar sem spoznal, da smo v te procese vključeni bolj kot bi si mislil. Lahko pa ob tem govorimo konkretneje o slovenskih knjižnicah in založbah. Tudi pri nas se že pojavljajo založbe, med njimi prva Ruslica, ki ponuja e-knjige. Ker pa knjig v slovenščini ni dovolj se bralci in posledično knjižnice, že obračajo k angleščini, kar je takorekoč samoumevno, knjižničarji pa tega ne morejo ustaviti. Prve knjižnice so že nabavile bralnike, saj se je pokazalo, da si jih bralci želijo, kar so pokazale tudi ankete. Ob upoštevanju avtorskih pravic so ponudili bralcem izposojo bralnikov. Izposojajo si jih tako dijaki zaradi obveznega branja kot drugi, po izposoji tudi tu prednjačijo že sicer brani avtorji. Knjižničarji se torej ne bojijo, da bi si odžagali vejo na kateri sedijo. Bralci ob tem vendarle zaidejo še vedno tudi med police s klasičnimi knjigami. Menijo, da bodo e-knjige in bralniki le dopolnjevali in ne nadomeščali klasično knjigo.
„Elektronska knjiga se bo prijela takrat, ko se bo udomačila“, pravi naš kolega (urednik in član našega Centra PEN) Andrej Blatnik. „Ni se še, a se bo. Malce zaradi cen, malce zaradi bralnikov, nekaj zaradi vsebin. Tudi mobilniki so postali nepogrešljivi, tudi za geografske podatke pogledamo v Google Earth, in ne več v atlas.“
Svet se spreminja tako hitro, da so tiskani slovarji in leksikoni že ob tisku zastareli. Podatke iščemo na spletu. E-knjig gfre vzporedno s sodobnim potrošništvom in svobodno izbiro.
Kreativna urednica ene slovenskih revij pravi, da so e-knjige tukaj, postale so dejstvo, trkajo na vrata in vstopajo v naš vsakdanjik. Sprašuje se le kdaj bo domač založniški poslovni model tak,d a bo prodaja in odkup avtorskih pravic omogočal normalno poslovanje in preživetje založnikom in avtorjem.
Urednik pri neki študentski založbi prisega na „šumenje listov in vetrcu, ki ga ustvarjajo listi“. Tudi v nahrbtnih, pravi, ne gre bralnik.
Urednici oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija računalniški zaslon ne omogoča presežka s svojo tako imenovano virtualno resničnostjo.
Mlajšemu že uveljavljenemu pisatelju se zdi elektronski bralnik priročen, tudi na dopustu, ob študiju. Ko si bo lahko prenesel nanj katerokoli knjigo bo kupil tudi brskalnik in zvečer v postelji bral z njega, se mu vsaj ne bo treba obračati s knjigo iz boka na bok, pravi.
Znan slovenski spletni oblikovalec in strateg vidi v e-bralnikih sila erotične priložnosti. Zanima ga
tako pisanje kot branje in čaka na prvi „vook book“ (video knjigo) in je navdušen nad tem, da bi imel na disku svojega iPada zbirko tistih 30.000 del iz projekta Gutenberg.
Raziskovalec in pedagog na področju novih medijev pa pravi, da se bodo e-knjige prodajale vse več in bolje. Bližajo se nam tudi novi literarni hibridi.
Vsebine torej postajajo vse bolj dostopne, ob tem pa trčimo ob avtorske pravice – ampak to je že druga zgodba.
In kje je tu razpršenost na kulturnem trgu?
English translation :
BARCELONA: PEN Int. T&LRC Committee
Diffusion and the cultural market
Ivo Frbežar
THE BOOK IN THE DIFFUSION NEW CULTURAL MARKET
When it seemed that all the possible paths in the arts had already been taken, it transpires – at least with regard to books, if I limit myself to literature only – that new ways have appeared of reaching the reader. Moreover, not only new ways but also new readers, different readers, who either do not want or do not have the time to page through thick books of the kind that we have known since Gutenberg. However, it does seem that the traditional book is very resilient and in spite of the forecasts of its demise it lives on, in spite of announcements of its death, it is very much alive. Of course, the traditional book will survive, at least among book lovers and there has never been a shortage of those and never shall be. Or it will be printed on demand, which is already happening and will, according to a Slovene expert in the book trade, the executive director of publishing at the largest Slovene publishing house and a lecturer at the Department of Library and Information Science and Book Studies at the Ljubljana Faculty of Arts, look like a scene from the well-known popular cartoon series Profesor Baltazar: an “Espresso Book Machine”, which spews out books. At the same time, book production is moving to China, thus reducing production costs; books will be even more varied and accessible to readers, who will read more and more. There is already an increasing number of books available, so that we cannot help but ask who will manage to sell them all.
These issues and many like them are what all those involved in books on the global market, be it on the business side or as authors or readers, are probably wondering about. The market characteristics are not greatly different in countries with a large, well-developed market from those with a smaller market. Globalisation and technological development have brought with them digitalisation. Suddenly literature is reaching readers through the internet. Completely new technological and social phenomena are appearing. The thick book that our parents were familiar with first changed into a small, pocket-size book to be read whilst travelling, which is becoming the e-book or e-reader, attempting to do away with the traditional manner of production and appearance of books, and the traditional way of reading. This new form is, in addition to the traditional reader, also seeking out new readers, connected through their e-readers or via a computer to the world wide web. And all this is not far from the e-reader, which will demand from the reader – or the reader himself will paradoxically demand – that he is actively included in the process. We already talk about electronic literature, hypertextual literature and literary texts facilitated by Flash and other platforms, novels in the form of e-mails, poetry in the form of mobile phone texts, blogs and even texts created by computers and literature connected with computer games.
This reminds me of the literary theoretical discussions in the past about the difference between a modern avant-garde poem and a text that was shaped into a poem by random computer selection.
The expressions hypertext and hypermedia were introduced as early as the 1960s by Theodor Holm Nelson, thirty years prior to hypertext becoming an active text through the mass use of computers, internet connections and the world wide web, thus becoming a part of our daily experience. The manner of reading is changing radically. Experts talk about so-called fast reading, which will have consequences in scientific, humanist and social terms. The phrase “turning the pages of a book” will be replaced by “typing and clicking” and the reader will eventually come up with his own ending to a book.
This leads us to the fact that we will no longer go to a bookshop to get a book, perhaps we will still go to a library, but we will access what we want via a browser and click our way into the virtual space. The internet is affecting not only the human attention span, which is getting increasingly shorter, the perception of time and space and the understanding of what is happening in society, but also constantly touches upon the very concept of books and the place they occupy on the cultural market, the marketing itself and selling methods, as well as the creation of these methods – in short, everything that is involved with a book and its journey from the author to the reader. The process has thus already begun, in a certain sense with the influence of other media such as radio and television. Publishing houses, libraries and, above all, the famous Google are already reacting to the process. Google wishes to make reading and the knowledge squeezed between two book covers accessible to everyone who wants to access it, irrespective of their purchasing power. A noble gesture, indeed, but it will still not reach the underdeveloped world quite so soon; the same happened with the traditional book. Google talks about a noble mission as it plans to digitalise 10 million book titles, which will be available by 2015. This was welcomed by many, but writers’ associations and publishers rebelled against it because the system ignores copyright. They are accusing Google of colonial motives and manners. Even the European Union was stirred into creating Europeana, a European digital library, which will include not only printed works, but also music recordings and works of fine art. All this is supposed to be available at the www.europeana.eu portal this autumn.
Initially, I was going to focus in this paper on Slovene conditions, but I realised that we are included in all these processes much more than I had imagined. We can, however, in connection with this, talk about Slovene libraries and publishing houses. Even in Slovenia publishers offering e-books are beginning to appear, among them Ruslica. But as there are not enough books in Slovene, readers and consequently also libraries are turning to English, which is the obvious solution, and librarians are powerless to stop it. The first libraries have already bought e-readers as surveys showed that readers want them. While taking into account copyright, they have offered their borrowers the chance to borrow e-readers. These are taken by students for the mandatory school reading as well as by others, whilst with regard to content they feature authors that are already read in traditional form. Thus librarians are not afraid of sawing off the branch they are sitting on. But readers still manage to stray among the traditional books shelves as well. It is believed that e-books and e-readers will only supplement and not replace the traditional book.
“E-books will only really take off when people get used to them,” observes our colleague (editor and PEN member) Andrej Blatnik. “They’re not there yet, but they will be. Partly because of the price, partly because of the e-readers themselves and partly because of the content. Mobile phones have also become indispensable, even when we want geographical information we now look at Google Earth rather than an atlas.” The world is changing so fast that printed dictionaries and lexicons become dated as soon as they are published. We look for information on the internet. E-books appear hand-in-hand with modern consumerism and free choice. The creative editor of one of Slovene magazines says that e-books are here, they are a fact, they are knocking on our door and entering our everyday existence. She wonders when the Slovene publishing business model will be such as to allow the sale and purchase of copyrights that will facilitate the normal functioning and survival of publishers and authors.
An editor with a student publisher swears by the “swish and the movement of air created by book pages”. Moreover, an e-reader doesn’t fit in a rucksack, he says. An arts programme editor at Slovene Television maintains that a computer screen with its “virtual reality” does not offer added value. A younger, already established writer, finds an e-reader a handy tool for when you are on holiday or when studying. When he is able to load any book, he will buy one himself and read in bed without having to turn from one side to another with a book in his hand. A well-known web designer and strategist sees very erotic possibilities in e-readers. He is interested in both writing and reading and is awaiting the first “vook” (a video book), as well as being very enthusiastic about the possibility of having the 30,000 works from the Gutenberg project on his iPad. A researcher and teacher in the field of new media said that e-books will sell better and better and that new literary hybrids are on the way.
Literary content is thus becoming ever more accessible, but in connection with this we come across the issue of copyrights – but that is another story altogether. And where exactly in all this is the diffusion in the cultural market?
