Pesmi/Ivo Frbéžar
(iz Orosilo orosilo/izbor za slovaški prevod)
©
Jutranje deževne kaplje
Sredi barvnih steklenih drobcev
prasketanja in trušča
sredi žvenketanja in
votlih zvokov
sredi molčanja marmornih spomenikov
bleščave zlomljenih ogledal
sredi sikanja razžarjene kovine
in električnih impulzov
samo kakšen osamljenec
oslepljen s svojimi bleščavami igrami
in svojo fatamorgano
krajša sebi noči in svečane blodnje
in piše pisma
brez naslova
ki bodo že zjutraj zbrisana
s prvimi kapljami dežja
Potnik
Potnik brez prenočišča
sam s seboj
skozi skalne skale
skozi ozke špranje
po ozkih stezah
v nove svetove
skozi tesne hodnike
iz sobe v sobo
in kodre kodra
in sveče ugaša
in neusmiljeno ruva
in osamljeno
blodi
potnik brez prenočišča
dan in noč
od doma do doma
od groba do groba vrata odpira
Peščena ura
Razprostrt nad zvezdami
čas neslišni jezdi
krilati konj
s črno in bleščavo dlako
čas lebdeči
oblak v obliko vranca
da traja brez meja
da svobodno leti skozi sanje
da seje brezčasne seme
da deli nedeljivo spanje
konj oblak
čas begunec
za ograjo
motna reka
peščena ura
med mano in prividom
Sanje brez otroka
Kri brez obraza
roka brez telesa
glava brez vrata
pljuča brez zraka
lesk brez oči
rdečica brez lica
moč brez moža
usta brez klica
voda brez vodnjaka
veja brez drevesa
cvet brez cvetlice
sanje brez otroka
naročje brez človeka
podoba brez obraza
križ brez križanega
človek brez ogledala
______________________________
(pesmi: Iz Orosilo orosilo)
Govoril bom vse tiše
Govoril bom vse tiše
dokler ne bom šepetal tako tiho
kot grešnik
v spovednici
šepetal bom vse tiše
dokler ne bom šelestel tako tiho
kot šelestijo listi
v vetru
šelestel bom vse tiše
dokler ne bo moj glas
kot glas peska
na morski sipini
in bodo slišali
le tisti
ki čakajo
in poslušajo
*pesem je nagrajena na mednarodnih festivalihv Skopju (MK) in Varni (BG)*International Price in Skopje and Varna
(from Colection Orosilo orosilo/Bedewed bedewed)
Ljudje so predrzni
S kakšno pravico
pa me sprašujete
za resnico
in pravico
Kdo pa ste
da si upate
dvomiti da si upate
dvomiti
Prekleti črvi
črvivi
ali se zavedate
da vas lahko
pohodim
jebem vam mater -
ali niso
ljudje predrzni ni res
_____________________________________
Škorpijonka
/iz zbirke Vaginalni manevri
Postajam nora in blazna,
ko mi šepetaš v
uho. Prekleti
čarovnik. Včasih se bojim tebe in tvoje
krvave rose. Pičila te bom, preden
mi storiš kaj hudega
in te
zapredla v svoje
kaplje. Povabila te bom v mojo školjko in ta
školjka te bo zaprla v moj svet. Moj
Jezik postaja vse bolj
žejen. Zato te bom
izlizala. Kot rano te bom
izlizala. Izžela te bom. Kot psica tem bom
izlizala. Izžela te bom. Kot skarabeja
te bom izžela. Strla te
bom. Strla. V notranjosti moje mehke
školjke te bom strla. Postal
Boš moje truplo,
prah. Postal boš moja last, moja
last. Z nogami ti bom polomila
kosti. Vse kosti. In ti z jezikom izsesala ves
sok. Izsesala te bom. Kot psoglavka. Zdrobljen
boš postal
prah in začimba. Srce
bom hranila za zadnji
dan. Za dan, ko bo shiralo in umrlo
moje. Použila te bom. Iz
tvojega prahu bom
ustvarila nove
Školjke
©
______________________________________
Kozmos
/Cikel iz zbirke:
VZGOJA ČLOVEŠKEGA RODU ali
INFEKCIJA HIPOFIZE (ARITMIJA HIPOFIZE) ali
VAGINALNI MANEVRI
Kozmos
Pred popolnim izzivom v tebi
svet ne obstaja
Ivan Rogić Nehajev
I
Črna luknja v redu
Nebeška svetloba v črnem spopadu
črna svetloba v nebesni modrini
Nebeška modrina v slini
Razpok open možganskih vibracij
znotraj globin razdrobljenih
zasejanih prometejskih ognjev
zakopanih v temeljih razpoka
Zvok mutacija prapočela
znotraj ognjenih temeljev znotraj
zasejanih duš v druidskem krogu
znotraj vrtinca zvezdnih meglic
Misel mutacija duše
znotraj zvezdnih spopadov
žarečih utrinkov ki vedno znova prše
kot strupene puščice ki drse skozi čas
In potem je bila ta neskončnost
In potem je šele beseda meso postala
II
Večne ptice pojejo vedno
enako V globinah spijo nežni
zapredki Skozi valovanje pulsirajo kot
drgeti Sence prhutajo skozi temo
večnosti Studenci napajajo
jezera V globinah migotajo žareče
iskre Velike dlani umirjajo nevedne
valove Sanje spe
v privide Daleč so raziskovalci
globin Oddaljeni so od ust ki pripovedujejo
zgodbe Oddaljeni od Zgodbe o začetku njegovega
ognja Spomin še ni prebudil
svojih zasledovalcev Hrepene
po vedenju Kako dišijo studenci
rojstva Kako dehtijo začetki
smrti Spomin se še ni
prebudil Sanje spe
In potem so bili ti glasovi
Potem je mati rodila pesem
III
Nocoj razpada središče Bitje
v črnem z zlato sponko spenja robove
čista praznina kroži Stvarnost
je kot brezkončnost v blesku
čas je skrit v spokojnosti Igra
je prisotna v nikjerščini
Vidnost ni v sledeh popolnosti Svetost
je kot neskončnost v razkroju
Skrivnost v ranljivosti Lepota
v krožnici pušča sledove
Potovanje ne omogoča slik Slike
so kot očesna žeja v praznem gostišču
Bitke se bojujejo v tišini Bogovi
zapuščajo svoje trdnjave
Žene razprte pričakujejo Roke
trepetajo kot trepetlike v južnem vetru
In blagoslovljene vojne se nadaljujejo
in bitke
in zastave vihrajo
IV
Hrabrim v njihovih pohodih ni
pomoči Jahajo črne vrance
Veličastno jahajo oblake in
jadrajo Okupirajo zvezde in jok
žena Sledovi ljubezni izginjajo v
v nočeh Slepeči slapovi slepijo celo slepce
Strasti umirajo med smehom in
jokom Kri polzi iz ranjenih
ven Bog gleda in opazuje
privide Oko slepo nadzoruje odločitve
Bosi apostoli so ravnodušni v svojem
pregnanstvu Boginje v hramih plodijo
neznance Svečenice ljubezni pozabljajo na
meso Drhteče kobile prhajo z nozdrvmi
Pena se meša s hladnim vetrom in
znojem Rojene so za rojevanje
hrabrih bojevnikov in
nehrabrih pesnikov
Prah v božjem očesu
V
Trta pa raste In rodi In
opija Mrtve ljubimce
pušča minevanju In mrtvim sanjam Ki drgetajo
v prvinskem vesoljem krču
Trta pa raste In plodi In
ovija Mrtve izbrance
zapušča vstajenju In božanskim blodnjam Ki trepetajo
v omamnem grešnem blišču
čaše pa se polnijo In zvenijo Penina
zastruplja Sanjave izgnance
prepušča samevanju In čudaškim mejam Ki se skrivajo
v usojenem brezimnem vrišču
Zapiše se In rodi In
opija Hrepeneče zanamce
izkorišča v upanju In usodnih blodnjah Ki podlegajo
v svojih poganskih molitvah sladostrastju
izrečenih besed in
neizrečenih zapred
VI
Neskončnost je rana:
čeprav so bogovi neskončni so čista rana
Ivan Rogić Nehajev
Rosi v času Rosi v brezčasju
budnosti Ne sanjam Ne bedim
V času ki ga ni mogoče opredeliti
se pomikam v nikamor
Šumi v času Šumi v nečasju
omam Ne spim Ne beležim
V šumenju ki ga ni mogoče občutiti
se izgubljam v orkan
Omamlja v času Omamlja v nadčasju
spoznanj Ne čutim in Ne vem
V vonjavah ki jih je težko zaznati
se raztapljam v brezdan
Razmika se čas Razmika se prostor
brezčutnih prostranstev Absolutna domovina
Ne vem Na robovih magnetnih
silnic slutim kvečjemu prezir
Se bogovi še spominjajo ljudi
Jih boginje še privijajo na grudi
Jih mati še doji
Komu je dete svoje zapustila
VII
Že dolgo se pripravljam Govorim ti
zbogom Glasovi ki nagovarjajo odzvanjajo
v umu Vračajo se kot tihi zvoki Iz
prve poezije neskončnosti Kliče
Itaka Ko se boš odpravil na potovanje polno
postolovščin poln bojazni v prostoru
polnem nejasnih obrisov v svetu
bogov boš
opazovan Bogovi namreč gledajo in opazujejo
Slepo oko skozi razpoko meri neizbežno
Koga je treba zaustaviti Koga
razvezati Odkod in kam Iz resnice v
videz Krč Predol med preročiščem in vulkansko
plazmo Potovanje v maternico
Potovanje je dolgo Daleč je Itaka Zmirom je
v mislih končni pristan
Upi zakrivajo pogled
Upi zakrivajo pogled celo bogovom
Kje bo kdo obstal
Oče pazi na mojo posteljo
bubo mojega zapredka
zapisano na Ilovi Gori
op.:
* hipofiza: žleza v možganih, ki uravnava delovanje drugih žlez in s
sproščanjem hormonov vpliva na temeljna telesna dogajanja...
** vaginalni manever: metoda zdravljenja aritmije srca:
"Sedite, v pasu se nagnite naprej, zadržite dih in se napnite, kot da
bi napihovali balon. Tako preusmerite nadzor nad telesnimi funkcijami...
Trnoklepke
(iz zbirke Vaginalni manevri)
**
Zavaljevina izkolebana na prelom v
stran prevaljena v žensko slezovino znotraj
obnoreno ognjojeno nebje razgoličeno v
senovino pretkano z zlatim žarjem nad
modrovino odbleščano nedorečeno v raztop
Smetje razmetljano v dobje pustne črne
razdrobljenke razprostrte v krvaveče želje
zlatošite na poprsje in rodila sprepletena v
klopke obgoljene ljubokradne sinjerodne
blagoslovke lažoljubne lovačaste grobljivke v
belolist zaprte v trnjuljčast svod zapredene in
zarojene v brezčasje kot čarovniške kraljice...
Potovanja
/iz zbirke Vaginalni manevri
Cikel Infekcija hipofize
Pripravi kovčke ker bova odšla odpeljala svoji
trupli s polnočnim vlakom v nemirno noč v
potovanje ki ne prinaša blagoslovov in peneče
se radosti koprnečih src vrtečih se vrtincih
sladostrastja in strasti ki se lačna polaščajo
lastne biti in izpolnjujejo gospodove želje in
zapovedi in zahteve in zahtevajo brezpogojno
sledenje utrujenih bitij ki se kot okrogli zlizani
kamni trkljajo bodisi v bistri vodi studencev in
potokov in/ali kalni vodi rek dokler si ne
zaželijo zadnjega domovanja v templju v
katerem zveni večna glasba ki jo sopljejo
nevarne in skrivnostne muze oblečene v
prozorna oblačila ki komajda prekrivajo rožnate
in brsteče bradavičke na zasoplih hribčkih
malih sončnih izvorov mleka pri katerih se
tisočletja napajajo mladiči ki ne morejo preživeti
brez te čudežne rose ki prinaša mladost radost
in smrt ki se tesno prepletajo kot se prepletajo
ljubimci v svojem izgorevanju ...
VOLČICA
V meni se skriva volčica
Moji zobje so ostri kot noži
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni je lisica
Moj nos zaspance išče v vetru in zatišju
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni kača spi
Moji strupniki so kot igle
Moj ugriz je smrt
V meni spi devica
Tvoja smrt je
moja brst
Nisem več isti
Na daje več odseva
luč, ki jo držim
v dlaneh, niti ne odmeva
glas, ki ga nosim
v svojih strasteh.
Nisem več isti
Nisem več isti,
oči so mi izsušili
mimoidoči, ki se vračajo
iz svojih odhodov.
Ne daje več svetlobe
ogenj, s katerim polnim
svoj dom,
ob katerem grejem
svoje telo.
Nisem več isti.
Nisem več isti,
zamenjal vas bom.
Naredil sem si svojo
tišino v svoji cerkvi.
Spim na dveh koncih.
Živim vmes.
Levim se.
Zakopal sem svoj glas
v mednožje svoje
zemlje.
REKA
Ne dežuje vsako noč
tako. Reka ni nikdar
polna. Ni. Ne sprašujem
se več,
zakaj
se vseeno razliva čez
rob...
**
RIVER
Do not rain every night
so. The river has never
charged. No. I don't ask mysel
anymore
why
evertheless, poured over
**
RIO
Nao chova toda noite entao.
O rio nuca transbordou.
Nao. Eu nao me pergunto mais
por que
nunca obstante, derrama sobre a
borda ...
*
Translation into portugese:
Virginia Pretti
VOLČICA
V meni se skriva volčica
Moji zobje so ostri kot noži
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni je lisica
Moj nos zaspance išče v vetru in zatišju
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni kača spi
Moji strupniki so kot igle
Moj ugriz je smrt
V meni spi devica
Tvoja smrt je
moja brst
*
...in Macedonian translation
(by Bistrica Mirkulovska/
published in Stremež, no. 106,
Skopje, Rep, Macedonia
Volčica
-
Vo mene se krie volčica
Moite zabi se ostri noževi
Jazikot crvena krv što topla ja ližam
Vo mene e i lisica
Duškam i baram zaspani niz vetrot i zatišjeto
Jazikot crvena krv što topla ja ližam
Vo mene zmija zaspana
Moite otrovni zabi se kao igli
Moeto kasnuvanje e smrt
Vo mene spie devica
Tvojata smrt e
moeto razlistuvanje
MRTVO
Moje srce poka.
Moje misli pokajo.
Dolga, široka
črna razpoka.
Moj glas
je mrtev glas.
Vpijem,
pa se ne sliši(m).
Moje srce je noro,
moj vek neznan.
Moj jezik
kot odrezan.
Besede, ki jih
slišim, so nasilne.
Ti, hrepenenja
polni človek
pa ne poj.
Saj je le dež v mraku,
polna luna,
strast in boj.
Kako naj ti pomagam?
Kako naj si pomagam?
Moj snežno beli marmor / My Snow-white Marble / Il mio marmo bianco come neve
Moj snežno beli marmor
Že spet
pepel in saje oblačijo
moj snežno beli
marmor
že spet
vrezuje moje dleto
vrezuje svete znake
dvomi in zastaja
ne že spet
ne solza orositi
ne pepel
ne zgorele sanje umazati
moj bleščeči beli marmor.
na ploščo groba nevidna roka
strupeni rdeči cvet
polaga
**
Again
ashes and soot
cover marble
that i not white
again
sacred omens
hesitates and
ponders
not again
no tears shed
no ashes
no sullying of incinerated dreams
my bright white marble.
a poisonous red flower
is placed on it
by an invisible hand
(translated by Herbert Kuhner and Feliks J. Bister)
**
Ancora
cenere e fuliggine
coprono il marmo
che non `e bianco
ancora
il mio cesello incide
sacrii presagi
esita e pondera
non ancora
nessuna lacrima versata
nessuna cenere
nessuna macchia di sogni cinirei
il mio brillante marmo bianco.
un fiore rosso
velenoso
viene lasciaro
(Traduzioni: Francesco Marroni, Renzo D'Agnillo)
...vem, da je on/...znam da je on:
Iz zbirke Vaginalni manevri (ali Aritmija hipofize ali...)
Nalahno
pritisne na kljuko
rahlo potrka
ne zvoni
vem da je on
srce mi vedno znova enako
noro utripa in pospešuje svoj ritem
vem
da je on
odpiram vrata
in se nasmehnem
pričakam ga gola
ogrnjena le v kopalni plašč
vem da mu je to všeč
vzamem šopek in steklenico iz njegovih rok
ki neučakano spolzijo pod frotir
in obstanejo na mojih bokih
njegove roke so tople
in njegove tople oči
se sklonijo k mojim
vse na njem je toplo
divje mu odpenjam
in slačim obleko
takega na pol golega ga
odvlečem na posteljo
zgrabim ga zapredem
dvignem ga nadse
in ga zapodim vase
tega mojega prekletega žrebca
vzamem mu dih
in ga zadavim
nalahno pritisne na kljuko
rahlo potrka
ne zvoni
vem
da je on ...
Ivo Frbéžar: Anti/SONETI
1.
Prihaja vrvohodec se igra skuša še vedno
Na primer včeraj veter in zgodnjerano se
Pa tudi v Benetkah denimo oseka čudno
V mraku le umika in bi izginila seveda le
Da je videti vrtenje oči so potemnele pa
Tudi sveža riba je vedno najboljša in tudi
Galebi na privezu iščejo vrv mreža leži
Na obali nasedejo sortirane ribe v pesku
Vrvi se zapletejo ladje na privezih nemir
V zraku zenice široko odprte ritual vojske
Čete ribičev iščejo jate iznenada priletijo
Črni vrani niso vrvohodci kupujejo dežne
Kaplje so zvezde lepijo se na plakate na
Uho se prilepi dihanje tepta izbrane javno
2.
Naj se spomnim vse je tako v zmedenosti
Kakor da bi bilo včeraj le ustnice niso več
Tam letijo škrjančki z veje na vejo misli
Ne da se prileteti vedno je kakšen hudič
Na pesku se voda umika in spet zaliva film
So posneli nekje ob obali ona je imela na
Glavi ruto sončna očala veter vihra odnaša
Borove iglice snela je čeveljc stresla pesek
Dvignila bela jadra v daljavi saj ni mogoče
Preprosto vrtinčenje na obzorju pogled na
Zaliv vonj po slanem vonj po njej nosnice
Glava vznak pomaga polno napeto vdih
Želje poželenje slika zgodbo ona se je že
Odločila jasno je kako je s slikami nocoj
3.
Padal je naravnost navzdol v ono prepadno
Globel je padal ona je mirno lupila krompir
Rezala paradižnik tam na zunanji steni se je
Pojavila vlaga v nebo so strmeli dobesedno
Brez spoštovanja tudi konj je dobil krila
In hoteli so ga zabosti zamolklo je bobnelo
In odmevalo od vlažnih zidov a ona je še
Vedno nesramno rezala paradižnik in čebulo
Radio je igral pustite ga se je slišalo strop
Se ruši padal je še vedno in še kar naprej
Zapihal je veter potegnil med skalami brez
Da bi se občutilo padanje ne padanja brez
Padanja ni vstajanja zamaknjenost obsedenih
Se je risala od brezna vse do vrha molitve ni
4.
Mrmra še kar naprej v vesolju smrt poravnava
Dolgove pokončna bitja darujejo kar so kdaj
Ukradla težišče je nizko na zemlji gomazi tam
Kjer se stikajo robovi špranja je globoka na
Spodnjem robu kjer so zložene podobe bogov
Demonske podobe sveti soj vbrizgan v oči
Bogovi kot ptice na severu strasti zaledenijo
Utripa utripa v bolečini povsem enako kruto
Se pno v možgane pokončna bitja spet daru-
jejo težišče je jako nizko kleca se in spotika
Stojijo le prevarani vrasli v isto skracano sliko
Potemnele barve vreme lije svoje mokre barve
Ob stenah polzijo bitja duhovi pod pritiskom
Ližejo mokroto bogovi ptice ujede se kljujejo
5.
Čiščenje traja začelo se je že ko je bila velika
Mati očarljiva rojevala vse po vrsti v bubah
Brez obraza čistilci prihajajo nekateri bi spet
Hoteli kamenjati kosti pokajo lobanje pokajo
Lupina tenka feniks še embrio kri mrzla dež
Spira čistilci želijo prati sodniki so za hudičevi
Advokati so v akciji prepozno kosti pokajo
Pod okovanimi škornji čistilcev sodniki so
Zadovoljni kri šprica temno rdeča je sajasta
Junaki zloženi uporaba omejena bedaki samo
Gledajo nemo opazujejo zbijajo šale rajasta
Brezzoba bitja se zlivajo v senco spet se krog
Riše preko svoda brezmožganska bitja počas
se ranjeno vlečejo se plazijo naokrog strasti
6.
Na vseh mestih strastno kri blato zmes se
Tekoče izteka preko robov črne vrtnice roje
Ne v skupno sliko žilice prepredene skozi
Uničene slike curlja po hrbtih in trebuhih
Prepredene prepotene v drob dvospolna
Smrt okrašena nad z venci iz črnih vrtnic
Vrtinčenje v samem središču meša like s
Smehom gledalci skriti špegajo skozi vse
Špranje so na razpolago zobje šklepetajo
Praodtisi nekih ust zob izgubljajo svoj po-
men izbrani stokajo vsaka stran želi ubiti
Kocka brez robov brezčasnost telesa padla
Včeraj ponovno vstajajo slika je znana ku-
bistična brez senc vrzeli so vmes sebe jedo
7.
Slepo oko mračno v svojem objemu mra-
čen prostor obrisi kot snežinke med dvema
Slikama počasi lebdeče drsijo nižje več ne
Dosegajo nič razen čiste otožnosti ženske
Miline bog je bil temen že pred svojo odlo-
čitvijo nižje se ne da med dvema slikama ali
Več nejasnimi slikami je daleč sploh je daleč
Od bleščečih slik brezčasnosti udarec očesa
Stvari naj bi bile prozorne videti pomeni
Spregledati môra sunkovita kot krč ždi le
Odprto oko ne proteza na očesu ne pomaga
Tema v lobanji razgrajevanje izgubljanje
Je popolno stoječe za vsem kot noč motri
Z motrenjem jemlje oko je obrnjeno narobe
8.
Na drugi strani mene čas pada kaplja za
Kapljo misli nezapisane bolj prazno kot
Praznina pogorišče kipi okrog njega na
Tleh isti strah isti vzdihi ista tišina dotika
Neskončnost pustolovski smejalci hodijo
Skozi čas skozi tišine spomin leži na blazini
Prastari strah da zgrinja temo v zdrk v belo
Bližnjica v sam začetek večne selitve lebdi
Povezave so tulci skozi čas čvilj zlata mrena
Pajčevinskih mrež lok pne možganske žile
Limfe spone galerija smrdečih miniatur na
Oltarju časa žvižgi želja šarmom Semiramide
Iz Askalona spremljevalka žejnih obraz niti
Ni obraz slika lika zapisa v obliki on ona um
9.
Misli uhajajo k penam studenec isti so kot
Na lužah vedeti kam zavije reka kakorkoli
Že barve spominjajo na otroštvo po številnih
Utelešenjih vračanje v isto prepoznavanje
Je ponavljanje ognjeno sporočilo odmeva
Temno sive sence padajo oči okostnjaka
Mirne od prvega dne stoletja pred kdaj je
Bilo to tudi meje niso zaznavne spomin je
Zaprl svoja vrata oni za steklom molčijo
Gledajo v prazno kakšne množice Bachova
Fuga piščali bobni ruševine na nebu kriki
Rane so tudi odmeva v katedrali orkester
Je neuglašen neulomljiva stekla razpoke
Neštevilne iskrenje minljivo nekoč na lovu
10.
Prepoznal te signale ponoči prebujanje
Ki to ni zajemanje globoko do dna četudi
Oblečeš drugo obleko prsti se sprijemajo
Iskalci smo počasi odteka nenadoma je
Preprosto nedotaknjeno skrito v dlaneh
Slutiš ko se hrepenenje prebudi mineva
Ob prebujanju besede so past kdo opazuje
Dihanje ti rad opazujem dihanje si si si
Obstajaš strast se združi v moč jutro je
Daleč ploskve drsijo kaplje drsijo šipa
Je potemnela ne pusti zaduši hrup dihi
Se tkejo v prejo v drobovju sneži ko
Zamrzne ne žgečka zarišejo se črte
V belino črte izginjajo v nove smeri
11.
Tam je začetek erotičen spev semper
Semper neprevedljivo kot molitev v
Dvajsetem stoletju samotno početje
Omadeževano s krvjo že stoletja je
Začetek se je skril ugaša ples načenja
Je čas je čas brezmejnost obstoječega
Neobstoječega onkraj imena brez imena
Preimenovane prebujanje drgeta in
Ekstaze ob dotiku ob zvoku gibanja
Blodenj uvertura opere sanj sanjske
Odsotni slehernosti in premikov nad
Prepadi kraljestev hromi hromeče
Je struna poči in zvok speče v dno
Duše kakšen blesk nenadoma prši
12.
Eonski blesk v neskončnost razbeljeni
Možgani umirajoč na premočnem soncu
Kdor nebuden eksplodira v višino ven
V čas laserski žarek cilja naravnost
Slike se zgostijo v centru nebo je speto
V središču strah ki deli morilce in vse
Vedno znova snete maske kaj je naloga
Oblasti glava se zatakne v bližnjem
Kaj je veliko se bo pokazalo kaj je že
Hromo kaj ne hrope več kaj je davno
Spuščeno kaj je davno prepuščeno kaj
Se še vrti z rdečo ruto prek oči preveza
Pameti so mesta so vrvi oh večja kot
So bila oh daljša kot so bile zvežejo se
13.
Žižek v glavi volja do brezdušnosti
Njegova notranjost je tako čutna lasje
Se ježijo uho je naslonjeno na školjko
Drži pamet zvezano nagnjen je naprej
Oprt na noge brez rokavic je večji kot
Nagneš se naprej prisluhneš utripajoče
Srce niha nihalo v starinski uri roka
Želi ustaviti nihala onkraj volje se ne
Da nič nagnjen si naprej poklican da
Razmišljaš hip nihala prebudi postave
Se dvignejo prepletejo v brezoblične
Podobe hite teptajo si utirajo pot le
Stampedo so brezobličneži zlagajo
Pesmi za branje med nagrobniki luč
14.
Gnezda s pikčastimi jajci so polna
Plesnijo imena podobe njihova dela
Vstopili so vame skozi okna ki so
Bila neprevidno odprta plen v rokah
Plesnivcev vladati želijo in uspeva
Jim v knjigi je bilo zapisano ni bilo
Prepoznano izbrali so kralja gnilega
Kraljestva njegovo utrdbo so utrdili
Enaki razmnoževali so zločine zato
So bili celo nagrajeni z verigami so
Žrtve okovali strupe nemarno nanje
So razlivali vstopili vame v škornjih
Okovanih poteptati poteptati hoteli
Nasmeh ožgali popek v črno igra je
15.
Trikotnik obstaja Kosovel obstaja
Učim se brati za kruh snamem uro
Klobuk igra klavir fado drsi skozi
Noč korak drsi po zglajenih poteh
Učim se ljubiti na Krasu poskusim
Obstati ne hodim v pelerini kot so
Hodili pesniki kje je začetek odhajam
Vanj da bi razumel ko sem bil mali
Sem se spraševal kako pride zrak
V žogo všeč so mi bili gusarji vitezi
Konan Mihael je hotel biti nadangel
Bog je doma v zrnu pomeša se s
Krvjo in dobiš kruh plamen lahko
Uniči uro še vedno se učim ljubiti
16.
Bližina okruten položaj dveh teles
Tekmovanje privlačnosti so dejali
Pivci opijskih supstanc pred boga
Menda ne prihajajo odprtega srca
Težko je srečati oblečene v človeško
Telo tudi bog je lovec okupiral je
Večnost svoboda ga preganja oblast
In bog s palico delita in vladata na
Peronu čakajo telo ki je vežbalo za
Večnost tiho se smejijo potniki so
Potegnili zavihke plaščev visoko do
Brade in zategnili klobuke na glavah
Oblečeni so po človeško nevzdržno je
Biti blizu bogu neznana roka vpisuje
17.
Tvoja kri sestra šprica iz ven meni ni
Vseeno ura je že odbila pomarančni
Olupki in čaj sredi pragozda še vedno
Ne verjamem da si odšla zaprla vrata
Prekrižala noge zelene veje so odvrgle
Liste in brstiče ob petih sva pila čaj
Na terasi rekla si tam je bil Shangri-
La ko odteče kri ostane cvetje odteče
Duša zemlja se napoji ne razumeš
Odhodi so nujni prihaja večer in z
Večerom hrepenenje nevidno postane
Vidno na mizi noč in kruh voda preden
Odhajamo se poljubljamo pot bo dolga
Nekateri mislijo da vsaka kam vodi
18.
Ničesar ni kar bi se dalo uporabiti on
Stoji na vogalu igra na gosli ob nogah
Klobuk v njem so gumbi spomini žeja
Skodelica svinčnik radirka pipa odsev
Ponošene besede skiro gramofon ura
Punčka mlinček za kavo kozarec očala
Nasmešek oči jaslice občutek ovitek
Od čokolade smisel činele nož vilice
Vse kar je ostalo težko je neopaziti
Grem mimo grem se vrnem pogledam
Njegove oči so votle prazne razlile so
Se po tleh mimoidoči mirno pohodijo
Razlito priletijo ptice pojedo popijejo
Odletijo iz vej iz streh je dober razgled
19.
Zakrinkani prihajajo koraki odmevajo
Po navideznih ulicah obkrožijo in se
Vrtijo v krogu drug ob drugem brezimeni
Izgnanci iz oddaljenih dežel skrivnostni
V poltemi izrazov na obrazih maske so
Norčave če so maske ubežati se ne da
Ulica je mirna kavarne spijo luči so že
Ugasnile tiho je znamenja niso najboljša
Kaj se zgodi ko izginejo sanje zakaj se
Od časa do časa izgubimo ušesa sluh oči
Vid tudi ulica postaja nevidna v temi
Zrak je zgoščen luči že davno ni več a
Navidezne sence se utapljajo umirajo v
Črnem z zategnjenim zamirajočem pok
20.
Ločujejo me od nečesa kar naprej v
Čakalnici sem kar naprej odhajati ni
Razen v določenem trenutku obetavno
Prihajam v določenem trenutku odhajam
V naslednjem odhajam izganjanje sebe
Mi prišepetava čuvaj poti ne bo držalo
Si mislim nenadoma nek glas ali kaj neka
Pesem prinese dišavo po njej kot berač
Prosim pustite mi da se vrnem rad imam
Tiste ki dišijo vedno znova bi se vračal
K njim tja kjer sem vraščen po kamnitih
Stopnicah se pride tja vem izgubil sem
Se spominjam se posebnih prostorov
In ko se zapišem se ponovno obiščem
21.
Spomnil sem se Bergsona teoretika
Smeha poigravanje s hudobijo je neke
Vrste operacija razdalje in meje niso
Postavljene kako sicer ločiti politiko
Od literature igra brez meja duhovna
Transplantacija srca slovenski olupki
So nenavadni podobni besedam težko
Je ločiti lakoto od tesnobe znamenja
Sicer so so pa tudi skrite poškodbe
Napačne razlage neozdravljive tudi
Bolečine lakota po svetlobi je velika
Tudi po smehu avtohumor je znotraj
Avtoportret postavim se na zemljevid
Slovenije in se ne premaknem več
22.
Priznam sem dolgo gledal ne da bi mogel
Ne poskušal razumeti besede nerazumne
In težke nekoristne vrnile so se v svoj
Kot v molk izšle iz nič se vrnile v nič
Legel na posteljo in se zastrmel v strop
Najprej so se slišale sence potem je bilo
Slišati melodijo potem so se tudi zvoki
Spremenili ojačali orkester je začel igrati
Polno v vseh smislih soba se je širila
Zidovi oddaljevali hrup je postajal že
Neznosen čas je mineval počasneje
Zidovi so počasi izginjali sivina se je
Razlezla v minevanje nisem bil več v
Njej žal mi je za lastno sobo zaprl oči
23.
Drugi slikajo pisane slike na katerih
So barve barvite medtem je moja roka
Drsela po mehkobi riše se v rdeči in
Črni barvi zareze so nespodobne v
Družbi mrčesa se vse usmradi prsti še
Drsijo in čutijo okroglino njenih bokov
Nenadoma je zdrsnila iz mojega objema
Sonce je doseglo horizont in zakrvavelo
Moje barve na sliki so temne danes v
Družbi mrčesa je vse organizirano do
Potankosti vse je on line časopisi več
Ne prinašajo zgodb samo še zločine iz
Strasti in kar tako moje barve so temne
Sonce je doseglo ničelno točko morje
24.
Nebo se krči danes je še veliko ampak
Se zmanjšuje postaja privid barve se
Izgubljajo ostajajo podobe silhuete rezke
Vonjave kisel zadah po strohnjenem
Tristo milijonov mrtvih v eni minuti je
So še druge besede pravica živeti npr
Vsi smo načeloma proti vojnam so še
Druge besede še strašnejše molotovka
Rak giljotina passion arest tnt hitrost
Crkovina lager črvi lobanja Ines pa
Je rekla da metulj kača podgana mrčes
Kavka glista ampak Ines ne ve da se
Nebo krči in da je vse privid hm srce
Se krči danes je še veliko ampak spi
25.
Delčki pozitivnih energij ha krožijo
Blodijo v nevarnih tokovih baje kot
Gama žarki toda razpršitev ni brez-
mejna obstoj je teoretičen Ines pravi
Da so imajo svoje mesto in se svetijo
Podobne zvezdam formule ki ji pravi
Pomagajo ker so resnica svet se do
Neskončnosti razkraja se znova rojeva
Upanje hlastanje uresničevanje v novem
Začetek hoče se prepričati da je za vsem
Pozitivna energija tudi v kislem zelju
Ko spi sanja pozitivno neomajna je
Od vsega ima najraje skrajnosti le
Da so razpršene in jih je težko ujeti
26.
Od nekod je nekdo zahteval mir nekdo
Se je na kratko zasmejal s pretrganim
Hrapavim glasom potem pa je nastala
Grobna mrzla tišina gospod Krakar je
Prisluškoval dokler glasovi niso bili
Povsem zamrli saj bi se bil smejal vsemu
Skupaj vendar se mu je zdelo žaljivo
Topoumno ker ga niso upoštevali kljub
Njegovemu neomajnemu značaju
In se ne menijo zanj pred meseci je
Je slišal da se je v soseščini nekdo
Obesil prve dni so o tem veliko govorili
Prišla je Johana in rekla da bo naredila
Ribjo omako ne govori o tem ji je rekel
27.
Narava se mu je vedno zdela hudobna
Duša brez telesa se mu je zdela vedno
Nečloveška človek je bolnik telesa brez
Duše so trupla stvori ki govorijo kaj še
Duše nadzirajo srce je prestrašeno na
smrt pogledal je na uro čas se mu je
Skrajšal kratkotrajnost časa se mu je
Zapičila v možgane nehal je verjeti
Dolgčas enoličnosti občutek doživljanja
Življenja se je zmanjšal vse je le navada
Si je mislil postopno se je skrajševal in
Se krušil v starost bil je tu že zelo dolgo
In ni več vedel kako daleč je nazaj molče
Je legel vase da mu bo počasi odtekla kri
28.
Od vseh ljudi imam najraje skrajneže je
Napisal Halil Gibran od vseh ljudi imam
Najraje skrajneže je napisal Thomas Mann
Od vseh ljudi imam najraje skrajneže je
Napisal Frbežar take potolčejo zmerneži
Znebiti se je treba zoprnih skrajnežev težko
Se je z okamenelim srcem bojevati proti zlu
Je napisal Halil tudi bitja svojega srca več
Ne slišijo ujeti v kletki muhe v pajkovi
Mreži neme ribe z izbuljenimi očmi so
Trepetalčki ravna je cesta v golo puščavo
Ko je Krakar pojedel vse je odkorakal v
Noč trepetalčki so premikali svoje brezzobe
Čeljusti bog je izbral ljudi pravijo zakaj že
29.
Tedaj se ni še nič zgodilo sedel sem v sobi
Bilo je mirno ogledal sem si police omare
Stojalo s cedeji slike na stenah skoraj po
Vseh policah ležijo časopisi knjige beležke
Povsod polno lončkov s pisali in barvami
Čopiči risalni žebljički bral sem vse kar je
Bilo kje napisano pobral sem tudi zmečkane
Papirje da mi ne bi kje kaj ušlo čudne slike
Reklame za šminke in pomade opozorilo
Na škatlici s cigaretami osmrtnice poziv
K ugodnemu življenjskemu zavarovanju
Pismo poziv na pregled črevesja higienski
Robčki nekaj gostilniških šal ne maram jih
Še vedno se ni nič zgodilo Ines pije kavo
30.
V pravih sonetih mora biti veliko pogube
Želje po smrti življenje je ječa čas v nji
Rabelj hudi z osrednjimi verzi zdaj pridi
Smrt odvrgel sem orožje prijazna smrt
Predolgo se ne budi pomembna je zavest
O času opesnevanje erotičnih problemov
Je tudi pomembno alegorični smisli sveto-
pisemskih parabol in Krakar je vedel vse
To tudi za izročilo slovenskega klasičnega
Pesništva na vseh ravneh tradicionalni
Verz pesmi-podobe tradicionalni venci
So neobhodni gospod Krakar je nehal
Gledati risbe in brati besedila vzel je
Kemični svinčnik in reševal križanke
31.
Kakor druge dni je krožil v isti smeri
Dež je prenehal padati ljudje so začeli
Zapirati dežnike zajela ga je množica
Spraševal se je kaj se dogaja mogoče
Barve okrog njega so se stapljale bilo
Je skoraj neprijetno opazil je da so se
Ljudje za hip nehali premikati obstali
So na ulici kot ujetniki časa poskušali
So se premakniti na pločniku je sedel
Starec videti je bil gluh ali slep stopil
Je k njemu in ga vprašal kaj se dogaja
Starec je dejal da šumi kako slišite ga
Je vprašal slišim zamolkel šum spodaj
Navajen sem rad imam glasbo slišim jo
32.
Nedoločena slutnja se je pojavila medtem
Ko je Johana igrala na klavir jaz Krakar
Danes voham smrt vsepovsod recimo da
Je to slutnja nedolgo zatem ko je črnina
Zajela prostor in je bilo videti tudi črno
Brezno sredi črnine je črnina zajela stvari
In prostor se je nenehno izkrivljal začeli
So krožiti nočni vonji po gnilem vlažnem
In nesnagi odprl je oči da bi se obranil
Vonja po krvi iz vseh kotov so prihajali
Z dolgimi jeziki z rokami si je brž zakril
Obraz nenadoma se mu je zazdelo da
Je začutil nekaj hladnega na vratu roko
Je iztegnil da bi odstranil hlad bil je dih
33.
Vse je bilo pripravljeno za potovanje v
Vse smeri legel je v nekem trenutku je
Čutil v očesnih jamicah čudno svetlobo
Kmalu se ga je polotil strah pred iglami
Prihajale so skozi luknje prebadale levo
Desno videl je obraz in prebledele oči
Begale so in groza je spačila tisti obraz
Obrazi so se namnožili prozorni s kožo
Čudne satinirane barve lasje kodrasti
Divje grive kodri črni kot oglje in oči
Brez dna in prav oči so odgovorne za
Vse črne svetleče točke sredi obrazov
Nenadoma je pritekel vrešče z norim
Pogledom smeri se zapirajo je zavpil
34.
Krakar je vse jasno videl in spregledal
Brezizrazni črni satenasti obrazi niso
Govorili blodili so v nepoznane smeri
Brez cilja ne da bi se zavedali križišč
Izgubljali so se za vsakim vogalom so
Se odpirale nove smeri mrmranje glasov
Se je mešalo s komaj zaznavnimi zvoki
Sicer je bilo vse vedno enako v resnici
Se ni nihče nikamor premaknil vse to
Je Krakarja pomalem utrujalo zdelo se
Mu je da je prisotna bolezen z nemirno
Nepomirljivo praznino sredi križišča je
Obstal eden od obrazov odpiral usta kot
Da kriči menda molčeči so hodili mimo
35.
Dan je zamenjal noč noč je zamenjala
Dan neke preklete kaplje so mu padale
Naravnost na glavo vrtale luknje druga
Za drugo skozi luknje so vdirali prividi
Naenkrat so dvojne slike prekrivale še
Tisto resnico ki je obstajala pomešana z
Zavestjo s pestjo je tolkel po svoji glavi
Poslušal je svoje srce le za hip se mu je
Zazdelo da nekaj razume Krakar je bil
Naveličan pravilnih pesmi redoljubov
Kot nekoč Rimbaud zato se je odločil
To zimo so ga skoraj prepričali da živi
Da diha govori hodi si ogleduje smešne
Predstave in se sploh radosti krasotam
36.
Ljudje neprestano hodijo okoli mene
Danes ne morem slikati moral bom ven
Razbiti led na odprtini zažejalo me je
Šalamun mi je rekel da bi bilo dobro
Da se pesnik poroči s čarovnico zdaj
Tudi jaz iščem čarovnico sem pa tudi
Jaz utrujen ker ne pijem je vse skupaj
Še slabše igranje z ognjem prosim da
Mi poveste kaj je tu kaj smešnega da
Se smejete sploh se mi zdi da se vsi le
Še smejejo in se kažejo srečne krohot
Je boljši moj oče se ni nikoli krohotal
Zdel pa se mu je smešen babica pa se
Ni obremenjevala smejala se je meni
37.
Ptiči so gospodarili na nebu tisti dan
Jate so se razpršile zakrile celotno nebo
Krakarju ni bilo povsem jasno ponekod
So ptice tudi padale z neba vest je bila
Na vseh svetovnih medijih le čas ga ni
Več obremenjeval topil se je kot sveča
Vedeževalci lezejo kot gliste iz zemlje
Ko dež dovolj namoči prst nova vera
Je na pragu besede so davno pokradene
Izčrpane so krila so zmočena iskati je
Treba vse globlje Krakar koplje pod brezo
Čim bolj čas mineva ven tembolj se je
Treba premikati globlje in globlje nebo
Je dobilo čudno rožnato barvo možganov
38.
Ona je odraščala ob reki mati je bila že
Davno mrtva pripeljali so jo s kombijem
V hribovsko vasico bila je slabokrvna ob
Nedeljah ni bila lačna večkrat je gledala
Cerkveni stolp Johana ni bila ne neumna
Ne lahkomiselna tudi ko je odrasla ni bila
Nikoli lahkomiselna dirigent je bil svinja
Vrata ozka nekateri se sovražijo kljuva
Kljuva kot vrana ali so angeli je za verjet
Nune so vse bolj mrtve ob reki je vedno
Rasla visoka trava vidre se rade igrajo ob
Vodi Johana je zajtrkovala in mislila na
Mrtvo mater nikoli ni marala kobilic rade
Skačejo bojijo se ognja izumil ga je vrač
39.
Prosil sem naj mi pojasnijo kako se pride
Najhitreje ven ali nisem razumel ničesar
Kar so rekli ali oni niso razumeli ničesar
Ne morem reči da sem se ravno spotikal
Najprej se mi je zdelo da je tema ampak
V drugem smislu ni bila čeprav v nekem
Smislu je najbrž le bila lotevala se me je
Pobitost oprijel sem se kljuke takrat se
Je zgodilo kar se rado zgodi pomisliš da
Več ne veš zakaj se pripraviš za pot vedel
Bom šele na koncu imam pravico vedeti
Šel sem na pokopališče bila je noč vrata
So bila zaklenjena spet nisem vedel kako
Naj pridem ven biti svoboden kako daleč
40
Je do razpada res daleč lažna dilema me
Vedno napade v nepravem času pričaka
Me kadar nočem biti hvaležen je dejal
Molloy rad bi končal daleč do tam kjer
Ne morem vedno je igra doslej jo nisem
Znal igrati v začetku vedno gre dobro v
Samem koncu sem ugotovil da se vedno
Nekdo igra z menoj zdaj bo vse drugače
Sem dejal razmislil sem zdaj se bom le
Še igral nemara se bom znašel brez vseh
Igrač sam v temi pretvarjal se bom torej
Moje zgodbe ni konec tako je odločeno
Včasih sem vedel da se bo slabo končalo
Zavestno sem v zanosu Rimbaudov sonet
41.
Izostrena realnost Simona Fajfarja nekatera
Stanja so duhovita šaljiva celo prismojena
Druga stroga resna melanholična skorajda
Ljubi me manj a ljubi me dolgo Simon sega
Skorajda do Baskije videti je da meri vedno
Popolnoma enako Adriane si podpira brado
Christine se hoče raztegniti do Provanse in
Čez odraščati hoče odraščanje je najlepši in
Najranljivejši čas našega življenja učimo se
Ljubiti je nekje prebral Krakar Ovid je celo
Dejal ženske ljubijo frizure moški pa lase
Dame si želijo postati plavolaske Christine
Hoče odrasti je povedal Simon človeka ki
Ga ima rada je videla v filmu Love Songs
42.
Jaz kot bogovi varujem in tudi spodbujam
Neumnost mimobežni popotnik iz nič v nič
Sem srečal nekoč grifa iz Horodotovih zgodb
Tudi Marco Polo ga je pri Danteju vleče voz
Razlagalci ga enačijo s Kristusom zlato je
Pomešano z rdečo meso je postalo kralj pol
Orel pol lev dovolj močan da me odnese v
Nebo ko bom tudi jaz vstal od mrtvih kadar
Bom srečen bom jokal in se žalosten smejal
Postal bom izravnjevalec prijatelj pravičnikov
Ki branijo Bogu da bi uničil človeštvo a sami
Tega ne vedo če bi v Ljubljani živelo vsaj
Nekaj pravičnikov je ne bi uničil kot je sesul
Sodomo prav mene sedaj sprašujejo kje sem
43.
Homer ki ni bil pesnik je napisal zgodbe o
Usodah o Itaki prevaranih o vračanju nazaj
O junakih obsojenih na neuspeh žrtvovanje
Nikogar ni ki bi bil izvajalec načrta kdo je
V resnici postavil križ zabil žeblje kdo je
Razporedil dejanja ko besede razpenjajo na
Križ ni beseda postala meso je mogoče z
Besedo odreševati poznati resnico krivcev
Ni manjka zrcalo in manjka človek ni več
Pravih rokopisov samo še hvalnice pesnik
Si je zadal smrt darilo zrcalo in maska iz
Zlata so pesmi ki so povedane samo enkrat
In zgodbe ki se ne zgodijo in nihče si več
Ne upa napovedati prihodnosti kdo še poje
44.
Borges je štel ptice da bi vedel ali bog res je
Z Macedonijem je razpravljal o nesmrtnosti
Krakar se je na primer spraševal če tudi duše
Umrejo Johana ga je spraševala ali je tudi ona
Nesmrtna težko se je privaditi da si mrtev se
Je spraševala kako je umreti junaške smrti se
Je spraševal Krakar ali je Cezar umrl junaške
Smrti Krakar je rekel da se stvari mnogokrat
Ponovijo Johana je rekla da ne verjame le
Don Kihot je vse verjel je krakal Krakar ne
Bodi patetičen je rekla Johana usodi se ne da
Ubežati ali ljubezen umre s smrtjo kako je ko
Zatisneš oči se je spraševala Johana nato ji je
Krakar pokazal fotografijo s potovanja skozi
45.
Zapisano je da vrata izberejo ne človek srečni
So tisti ki ljubijo Simon je srečal samega sebe
Srečni so tisti ki ljubijo nekdo je oporekal češ
Srečni so le tisti ki lahko shajajo brez ljubezni
V temi se je mogoče izgubiti priznati je treba
Da res nekdo se je zakrohotal nekdo je kričal
Da se pijanemu ne trese glas lahko tudi koga
Kdo ubije misli da ljubezni ni vedno ga nekdo
Nadzira ni prenesel tega in je udaril sklonil se
Je nad ubitega bil je ubit po vseh pravilih bilo
Je razumljivo bilo je zapisano da kdor ubija
Zaradi pravične stvari ali stvari ki se mu zdi
Pravična ni kriv Simon je končal zgodbo ni
Čutil strahu naredil se je kot da ga ni in umrl
46.
Krakar je dojel da časa ni mogoče meriti z
Dnevi Tesnoba je trajala sposodil si je knjigo
O merjenju časa kako postaneš nesmrten če
Bi lahko zaupal bi lahko zaspal v trenutku
Johana je začela pisati čudne pesmi o ljudeh
Ljubezni menda je pomembno da si srečen
Si srečen je spraševala včasih srečen včasih
Ne za srečo je potreben sistem da veš da si
Vem kdaj sem srečna ne vem pa zakaj sem
Srečna Krakar je dojel da v knjigi o merjenju
Časa ne piše nič o sreči nič o pisanju pesmi
O ljubezni stvar je resna je dojel v časopisu je
Pisalo kako ohranjati zdravje in in srečo vsako
Jutro uporabljati kremo ohranja vlažnost kože
47.
Na obrazu v vsakem vremenu nič uri sploh ni
Več zaupal budilka ne budi pravočasno radio
Na radiu Magnifiko ni peder prižgal vžigalico
Vendar se tema ni razkadila še je dihal nekdo
Ga je klical po imenu ki ga je bil že zdavnaj
Pozabil čas je čutil tesnobno kot da je široka
Nevarnost prihajala z vseh strani radio radio
Rola men se rola ni razumel Johana je rekla
Ljubezen Johana piše ljubezenske pesmi boril
Se je z ljudmi ki živijo hitro bežijo da ni umrl
Se je prisilil dihati v ritmu skupaj z drugimi
Obstati v skrivnosti obstoja ponoči ko je spal
Je videl veliko bolje vlada republike Slovenije
Kako lahko pomagamo je dejala telefonistka
48.
Sicer je glavo vedno treba odsekat lobanje so
Uporabne življenje zahteva strasti nesvobodne
Obešajo z glavo navzdol vračanje v zemljo je
Preporod Schopenhauer je bil vedno nezaupljiv
Do zgodovine ti si rojen zgodovinar je dejala
Johana svetloba je univerzalna spreminja se
Kelti niso bili kruti možgani lahko oživijo in
Karkoli se lahko zgodi neka keltska legenda
Govori o dvoboju dveh slavnih bardov kdo je
Bil zmagovalec zemlja je mati poklekni in jo
Poljubi kdaj me boš dohitela žrec je pokusil
Zemljo nosečnica jo je pogoltnila iz pojedene
Zemlje se je rodil ogenj rodila je vsa bitja ko bo
Napočil somrak bogov bo kača požrla zemljo
49.
Nekoč je živela deklica Lea umetnost je
Rekla se rojeva iz bolečine Lea jo jo včasih
Občutila močneje kot drugi nikoli ni skrila
Svojih strahov glasove je čutila sredi glave
Vilam ugajajo zelene barve petje in glasba
Imajo podzemna bivališča imajo zvezo z
Usodo in znajo čarobno posegati v človeka
Lepa Lea je znala peti pesmi o junakih rad
Bi si pridobil njeno ljubezen in si potešiti
Strast čeprav je vedel da vile svoje ljubimce
Rade ubijejo še posebej če poznajo njihove
Skrivnosti Lea je bila prava dramilka sanj
Hči zemlje v svojem življenju človek sanja
Povprečno stoštiritisočtristodevetdesetkrat
50.
Bili so dnevi ko sem hotel kupiti Rimbaudov
Patent je dejal Simon čuden tip je moral biti
Mislim da ne bi hotel prodajati patentov ded
Je vedno dejal kaj ostane ko populiš kuri perje
Milan Jesih je napisal da je grizljal svinčnik
Ves preljubi dan in se silil z eno samo vrstico
Kakor da bi z neba vabil ptico pa nič spanec le
Mu je neznane verze z obrobja sanj priklical
In je nastal sonet pesem o ničemer najvišja
Pesem vrata se vedno odpirajo in zapirajo naj-
hitreje zapiše veter ljudje tako nimajo časa da
Bi razmišljali o barvah in črkah vsakega na novo
Rojenega podrobno pregledajo in cepijo tako da
Postane neobčutljiv na bolečino in na užitek lepo
51.
Jaz nisem ta ki je za oči ni meja mogoče je
Ubežati človeške oči spletejo neprehodno in
Kaotično mrežo kar je bilo prej svobodno se
Je spremenilo nastal je nov občutek porojen
Med zvokom svetlobo in vonjem postal sem
Kos kaosa potnik ki potuje ob reki navzgor
Ne želim postati bog kot so to želeli nekateri
Veliki pesniki sem metulj senca na sliki kot
Je bil Chou Tse ki ni več vedel ali je Chou ki
Je sanjal da je metulj ali je metulj ki sanja da
Je Chou popotna duša a rad bi bil vrtnar kot
Je bil nesmrtni Yuan prepovedali so mi tudi
Gledati v zvezde češ da nisem vrač tudi moj
Jezik je pravijo prezapleten ni mu podoben
52.
Nikoli ne spim živim in sanjam sanjam ko
Živim in ko spim tudi to je življenje je dejal
Fernando Pessoa smo le tisto kar sanjamo
In ne vidimo tistega kar vidimo ampak tisto
Kar smo to je ugotovil tudi Krakar svet je
Opazoval s svojega nebotičnika skoraj vse
Je enako rahlo sovražil se počutil samega
V svojih sanjah ni bilo več veliko človeka
V njem postajal je zlovoljen starec ki čaka
Burjo da ga prevrne rad bi pisal spomine pa
Se ne spominja več niti sanj tudi naslovi so
Zbledeli ne smejte se moji pozabljivosti
Je rotil pogovarjajte se z menoj da se bom
Spomnil kdo sem da nisem nekje drugje
53.
Takoj ko je Emanuela zaprla vrata za seboj
Jo je objela gosta tema tema in molk obstala
Je pribita od strahu s široko razprtimi očmi
Je strmela v neusmiljeno temo mrlič je tu in
Preži name čutila je da se ji trga krik groze
Iz vsega telesa Rembrandt je opazoval svojo
Sliko dan je že si je mislil dolgo je le duhal
Sveže barve bel vrat kot iz alabastra velike
Oči so se mu zdele srečne Emanuela si je
Govorila nič hudega nisem naredila kako
Sem neumna sinoči sem te slišala jokati je
Rekla Sarah strah me je bala sem se da me v
Moji sobi čaka mrtvec Sarah se je zazdelo da
Da je Emanuela kot iz davno minuli časov
54.
Prostor zakajen v kotu pianist igra v fanki
Stilu saksofonist zdolgočasen Apollinaire
Pravkar zapisal svojo pesem V ponedeljek
Ulica Christine Sinatra se je učil peti jazz
Natakar je pravkar rekel gospod bi hoteli
Ugasniti cigareto tako je preveč zakajeno
Toulouse Lautrec je pravkar dokončeval
Svojo risbo za klavirjem sta se pričkala
Sinatra in Brel Emanuela je padla s slike
Sinatri je padla cigara iz ust Rembrandt je
Bil besen in je začel vpiti vsi so ga gledali
Odprtih ust kot da ga ne prepoznajo Ježek
Je pričel pripovedovati svoje šale Nikomur
Se ni zdel smešen Curtiz je snemal nov film
55.
V moji hiši so vrata vedno odprta vstopi
Luči so prižgane šipe na oknih popokane
Sedaj imam novo pohištvo poleg omare
Visi ogledalo se spominjaš nesmešne šale
Pripovedovala jo je moja sestra saj ti veš
Kakšna je ko spije čašo vina preveč obesi
Se prvemu okrog vratu Simon misli da je
Moja sestra kurba Simon ne pozna žensk
Sestra pravi v mojo hišo prihajajo vsako
Jutro duhat sveže pečeni kruh kruh ki diši
Iz pekarne nasproti mimohodci so večni
O njih je pisal že Herodot zapustijo svoj
Rodni kraj in se izdajajo za čarovnike v
Njih ni nič človeškega spomnim se vrat
56.
Swedenborg pravi tudi da je bog človeku
Dostopen samo preko Kristusa in Czesłav
Miłosz da ljubezenska zveza med moškim
Žensko zaobsega nedoumljivost stvarnikove
Ljubezni do stvarstva nobena beseda ni več
Nedolžna prodajalce besed je treba zapreti
Obstaja možnost odrezanih jezikov človek
Je pomanjšan na atome je pregnan nekdo bo
Moral plačati nisem stražar puščic kaj je z
Drugimi preroki I kill you Mr President
Kraljevi pisarji zastopajo koristi velikega
Kralja odpirajo pisma in berejo satrapi niso
Zanesljivi mnoge naučijo kako molčati rad
Bi posvaril razsvetljenje oče naš v podobi
57.
Vsakdanji prizori prihodnosti prihajanje
In odhajanje pozabljeni kadri točka ki se
Premika po krogu sem znotraj vzporedne
Resničnosti zabavno je bežati po vedno
Enaki poti lahka tarča pišem se IF lahko
Me je zadeti popolnoma nag sem povsem
Do zadnjega stiha sem na koncu jezika
Sem razcepljenega jezika sem skupaj z
Njim sem piroman sem krila sem sanjal
Dovoljenje za polet sem sanjal ptica da
Sem sem sanjal sem ta ki ne verjame v
Pobožne pokleke pomešal sem prizore
Priklenjen sedim ob ognju in opazujem
Kako počasi ugaša veter prihaja z juga
58.
Degas je rad govoril da muze med seboj
Nikoli ne diskutirajo delajo po ves dan
Ločeno ko se zvečeri in je delo končano
Se srečajo in plešejo ne govorijo mnogo
Po razdevičenju se ponavadi pojavi samo
Rahla krvavitev v živi krvi umetnost zares
Njihov jezik je zapleten retorični poudarki
Kaj sem že hotel reči nič patetičnega jezik
Pač nekega dne so diskutirali Degas pa
Zola pa Mallarmé o diamantih in dreku
Zola je rekel da se mi zdita enaka pa je
Mallarmé rekel ampak diamanti so bolj
Redki sicer molk ne mara besed Degas je
Zelo rad risal plesalke kri je narisal težko
59.
Degas je rekel da je Mallarmé šolarjem
Prebral sonet občudujoče so ga hoteli
Parafrazirati vsak na svoj način sončni
Zahod triumf zore Mallarmé nič od tega
To je moja moja omara ampak Mallarmé
Menda nikoli ni bral svojih stihov razen
Coup de Des le da na štiri oči preverjal je
Vtis veliko je govoril o plesalkah in tudi
Valéry je veliko govoril o plesu kaj sem
Že dejal veliko se bomo pogovarjali ja o
Alkemiji se bomo pogovarjali vi mešate
Vaše barve tone strgate zvečer je paleta
Prazna pesnik občudujoče obsedi njegov
Duh je ostal na papirju nič mu ni ostalo
60.
Zgodnja doživetja osamljenosti ali izgube
Imajo lahko za posledico stalno dosmrtno
Občutljivost nevrobioloških sistemov ni
Več belih ptic nikjer nihče ne poje ni slik
V krvi simptomi preteklosti bogati živijo
Dlje načelna usmeritev evropske unije je
Vpogled v drobovje statističnih podatkov
Visoko izobraženi Slovenec živi sedem
Celih tri leta dlje biološki prstni odtis geni
Ne vodijo lastnega avtističnega življenja
Komunicirajo z zunanjim svetom nataknem
Si čelado potegnem meč in že deklamiram
Prešernove sonete včasih me obide želja
Slovenska usoda klinična hvaležnost veže
61.
Göbels je pisal drame dokončal si je samo eno
Der Wanderer verjel je v svoje lastno pesniško
Poslanstvo stres ki je izzvan z medčloveškimi
Odnosi ne vodi nujno v prizadetost osamljenost
Kot faktor bolezni trajna povišana koncentracija
Stresnih živčnih prenašalcev glumata kortizona
Lahko ogroža živčne celice njihove mreže kaj
Je lopovi meni je od vsega svet dajal vedno le
Pol siromaka lahko pokopljejo v manjši grob
Mater jim njihovo jaz sem poslan z baklo in
Jeklom ki ga hranim le za vas je dejal vodja
Nekaj novega prihaja agresija v službi sociale
If you can't join them beat them If you can't
Beat them join them geni so podobni klavirju
62.
V iskanju vrhunca Berlin je bil zbirališče vseh
Modernih smeri dadaizma futurizma kubizma
Rdeči Berlin pod preteklostjo bomo potegnili
Črto začeli na novo vsakega ki ne bo pripravljen
Bomo izključili z njim na hitro opravili žri ali
Umri svoboda pisane besede statistični urad
Opozarja daj dam daj da kdaj se konča mladost
Vse je v muzejih porast slabih slikarjev konec
Devetnajstega stoletja je nepriljubljeni sonet
Romantike prišel spet v modo napisano je bilo
Spet mnogo čudovitih nepotrebnih sonetov in
Bilo je mnogo velikih pesnikov pisali so sonete
Degas je pisal sonete ves dan je izgubil z enim
Prekletim sonetom se sonete piše le z besedami
63.
V ozkem trikotniku je vladala teža praznine
Bila je posvečena pokrajina vladala je trda in
Resnična strast nič ni bilo prepuščeno slučaju
Nikogar ni povezovalo razumevanje ampak
Zloba razstava sporočil v obliki črk neonsko
Osvetljenih ljudje tekajo kmalu ne bo več na
Voljo nič drugega razen smrti dogodki tečejo
Spremembe so majhne pust neploden planet
Krakar se je zavedel bil je ujetnik brez dvoma
Blizu temi ljudje množica najprej je bilo zrnce
Samote potem le hladnokrvna programiranost
Pastirji človeških glav vedno ista zgodba pa
Saj pravijo vsakdo je podoben kaki živali je
Pripomnila Johana Krakar je prižgal cigaret
64.
Ne utapljaj se tako globoko v nečimrnosti si
Manjši žepna maketa včerajšnjega dne umri
Naravno rad imaš srečne konce črne metafore
Diši po milosti in narkozi jezik je omrtvičen
Krematorij je rekel nekdo oskrbnik dela le
Občasno platno na steni bo naslikano platna
So vsa enaka štirikotna le Makuc je opustil
Črne sence njegove barve so okraste sence
So toplo sive mehke kot kraški kamen ptiči
Niso zlovešči velike oči imajo ne morejo jih
Skriti zakaj toliko nezloveščih ptic in tišine
Naslikan včerajšnji dan ptice bi morale biti
Na krematoriju niso na istih platnih platno
Ne vzdrži naravne smrti jezik ni omrtvičen
65.
Ne razumem pesmi je dejala Johana zjutraj
Nauči se slovenskega jezika bi dejal Valéry
Ali pa se nauči pesem na pamet in v mislih
Ujemi melodijo počasi ujameš tudi samega
Sebe L' Ame de la Danse na meji si zapreš
Oči ne izgine vse vtisnjeno je prisluhni zdaj
Najstarejši je strah pred neznanim je dejal
Lovecraft prepovedano znanje je na dosegu
Ni mrtev kdor leži na veke v grob zaprt in
V čudnih časih lahko umre še sama smrt je
Prebral Krakar ko je iskal svoja vrata ob
Svitu sem se zbudil z besedami ki jih prej
Nisem razumel čutil sem da je to pesem
Je dejal Johani ne verjamem več v boga
66.
Pol temen del obraza se ne vidi ne ve se
Koliko obraza če je to obraz se vidi krinka
Mrak govori vpeto ulovljeno zamenljivo
Ne ve se kdo govori zakaj govori govori
Niso napisani rečeno ni rečeno zapisano
Ni zapisano zato ga ne vidiš zalomljen je
V zrcalu razpokano v stotine razpok mrak
Zarezan s svetlobo robovi sveto grlo nemo
Bližina prostranstvo božja bolezen obraza
Krinka zakriva jezik laže tema zadaj lovi
Svetlobo bežijo prividi prividi premikanje
Kos prostora izgubljeno ravnotežje brez
Jezika jaz zapisovanje daljav notranjost
Preročišča srečanje slike glasovi sam sem
67.
Picasso je slikal v srajci in kravati Williamu
Se je to zdelo čudno vzel sem fotoaparat in
Ga fotografiral La tout n'est qu'ordre et beauté
Dal mi je naslov dveh odličnih restavracij v
Barceloni večerjal sem pod Sagrado familijo
http://es.wikipedia.org/wiki/Paella#Paella_marinera
Jutri grem na vlak Barcelona-Valencia-Granada-
Sevilla slikati ni težko ko ne znaš je dejal slikati
Je težko kadar znaš jutri greva v Figueres k
Daliju veš žal mi je da bom umrl v Franciji
Ni pravično demoni me imajo v svoji lasti
Leteti pomeni leteti na lastnih krilih mi je
dejal Apollinaire ob druženju z Bretonom
Lahko njemu pesniku je mrmral le diable
68.
Vsi so zaploskali sonce v očesu prostor je
Nastal s svetlobo pred izzivom ne obstajaš
Umreš z odprtimi očmi obraz obrnjen vase
Vloge razdeljene slava vsemu pametni vse
Zapečatijo skrivnosti prihajajo skozi izhod
Izhod je v popolni ranljivosti velikih zgodb
Ni pregnanstvo preti nepoznano je kje biti
Lepo je biti skrit čutim da bom izginil sivi
Krakar plesalka je na na odru čaka kraljica
Izhod je v popolni ranljivosti velike strasti
Čiste blodnje usta zapuščajo obraz smrt je
V slovenščini ženskega spola krinka vloge
So razdeljene usode so redke in dragocene
Ujetost v očesu slepe boginje stapljanje je
69.
Izmišljam si stvari Bandži džamping pri
Petindevetdesetih sredi vrta sem postavil
Vrata kako naslikati tišino modri sonet je
Modrina izmišljija blue blues prehajanje
Romanje o čem še sploh govoriti obljube
In strah naprodaj je hoja varna poslušajte
Je vpil Krakar tak je kot Seneka pesnik je
Ničesar skupnega nima z nikomer z vami
Izmišlja si sam je dejal da prestrašil se je
Svojega lastnega glasu odel se bo v nemo
Neminljivost zanka okrog vratu umiranje
Je veščina obvladajo le nekateri umri so
Dejali kdorkoli že si igra ki se ji je težko
Izogniti naj bo utemeljena črna modrina
70.
Sumljiv je kdor govori kdor molči še bolj
Govoriti si ne upajo stene imajo ušesa še
Zabodli bi marsikoga ki misli kdor psuje
Cezarja kliče smrt kdor hvali nosi glavo
Na prodaj slišim svoj glas in vem kaj go-
vorim vidim črno kot da je vse za črnim
Steklom še veliko bi imel povedati brez
Svetlobe ni luči in brez svetlobe je težko
Pogledati vase zažgati torej kdo bo koga
Kje se svetlika kaj zagori ko gori cirkus
Slepi Ray Charles v prodajalni klavirjev
Nekoč bo svetlo vidno bo postalo vidno
S smrtjo se poravnajo dolgovi vedelo se
Bo kdo govori vse bo zabeleženo začetek
71.
Nova moč usode je uspeh objava fotografij
Povzroča moralno paniko Bertolucci je tudi
Pesnik poezija kot instrument zbiranja solz
Za teater obračunati so kričali Gang of four
Nebo nad Ljubljano nekaj poetične ironije
Med tisočimi se ena smrt hitro pozabi tisoč
Fotografij tisoč pogledov bivališča lutk pod
Navidezno novim jutri se bomo spomnili na
Nekoristnost ponavljanja vsi govorijo cilj
Cilj cilj spet psihoanaliza kako živeti spim
Samo podnevi je rekla zadnjič Johana noč
Je dragocena me drži za roko je govorila
Sedim v kuhinji in kuham makarone za
Mačke rada bi bila čistilka nočem usode
72.
Spomini na mladost kaj se je zgodilo takrat
Polnijo prostor prostora zmanjka zdaj hodiš
Nazaj prav zdaj potrebujem močno kavo le
Zakaj hočeš eksistirati v spominu sprašujem
Odšla si Simon nikakor noče biti ptič mož v
Beli srajci je zagorele polti njene oči se vra-
čajo v moje sanje je dejal Eluard ohranila se
Je oblika njenega sijaja ptič odleti kot sredi
Spanja zaprt v svoj polet Paul Klee zapis v
Dnevnik eno oko gleda drugo čuti objameš
In zapreš oči vsako oko zapiše ogledalo je
Slika obrnjena zmenek v praznem lepilo
Tukaj in danes poslušam Diano Krall še
Včeraj sem poslušal Nino Simone kocke
73.
Slovenci so v srednji Evropi najboljši pri
Oponašanju rukanja počasi se učim stanje
Je slabokrvno nalepke morajo biti na vseh
Izdelkih ribe vstopajo v mojo hišo zarota
Kaj narediti Janez je moj prijatelj vabi me
Na lov Janez je mesar v prostem času igra
Tišino na pogrebih čez dan prodaja srnino
Zvečer igra tarok pravi do bo umrl veliko
Pred menoj skrbi ga kdo bo sviral tišino
Ko bo umrl dejal sem da je moj prijatelj
Naj ne skrbi Johana je dodala da je tudi
Njen prijatelj Johana nima pojma o klicu
Jelena k ribam pašejo oljke in rdeče vino
Johana vsak dan resno spremlja osmrtnice
74.
Nekje sem prebral da je pogrebnikom dež
Všeč meni dež diši spominja me na Sarah
In pisma in na Vito Mavrič in dež prši čez
Pigal pisati v jeziku dežja deževne besede
Deževne črke škropot vesolja ko pesem
Postane slika list sem ki prestreza kaplje
Kako ubiti pevca kako lirski jaz vključiti
V okolje da se bo rimalo na dež najprej je
Bil kamen potem kaplja kaplje ne umirajo
Zaman Nil igitur nors est … kaplje bolijo
Sivi sonet odzvanja v sobotnem večeru na
Mizi je rdeče vino z Lesbosa zunaj ljudje
Premočeni do kože pesnik somraka išče
Drevo da se bo obesil žari v zanosu kajti
75.
Dveri so vedno odprte kruh življenja piše
Na materinem molitveniku transplantacija
Srca je zanimiva tema težko jo je zasrati
S sentimentalnim in svetoboljem razen če
Ne postaneš pesnik ko ti zamenjajo srce in
Po bolezni raka ko tuji organ postane tvoj
Novi jaz naenkrat si lahko sam sebi tujec
Ujetnik lahko napišeš sonet nesvobode ali
Zbirko kratkih zgodb tvojega življenja ne
Igraš več jazz ne improviziraš več srce si
Zaželi da začneš pisat dnevnik biografijo
Zaželi si da končno iz sebe nekaj narediš
Ti pa na mizi pustiš odprto knjigo in flašo
Vina in počakaš da nehajo delati zaklopke
76.
Nazadnje imaš čez glavo tega novega sveta
Je dejal danes Guillaume Apollinaire papež
Se boji reči dost mam nečista fikcija otrok
Novega časa v nakupovalnem centru sredi
Dne srečaš tudi njega oba bereta kataloge
Sveče s petdeset odstotnim popustom pod
Pomarančami iz Španije najdeš grške fige
V spominu luknja cona razpetost na teve
Zavec ki je zmagovalec Johana želi kupiti
Lasuljo Simon laže ko ji govori da jo ima
Rad Johana ve pajki pletejo mreže ponoči
Zjutraj se mreža zaplete v lase onadva sta
Na razprodaji pokupila vse sveče naokoli
Polno znamenj Johana pomaranče in fige
77.
Poglodano nebje razodeto razgaljeno list
Za listom obračaš zanemariš trenutek vra-
ča se kot zlatošito pregrinjalo lažna preja
V gubah nedorečeno krakasta duhamorna
Zgodba vodna bolha ima sedemtisoč genov
Več kot človek pa se še vedno razmnožuje
Nepopolno hrana drugim pesniki na robu
Živčnega zloma obračaš list za listom vsak
Dan odhajanje vsak dan na novo Krakar še
Vedno išče sebe Krakarju uspelo narezati
Zelo drobne rezance primer še preučujejo
Literarni kritiki raziskujejo njegovo dušo
Kaj je gniloživka rečni valovi so čuden
Pojav videli so ptico leteti učijo se jezika
78.
Oblekla mu je prisilni jopič ljubezen je
Dajanje je rekla Johana srce je mišica ki
Se najbolj utrudi od ljubezni prosti verz
Hudobna mala devica nož zarit do ročaja
V rano končno je uspela odpeljala ga je
Na božjo pot v Kompostelo tam bo lahko
Srečal samega sebe najpomembnejši bodo
Vrvohodci je treba biti bos ali obut baje
Je na obali konec sveta koga srečaš tam
Slikanje lobanj reši se kdor se more K je
Padel v depresijo konca ni povečati si je
Treba dioptrijo jermeni s katerimi norce
Privežejo tatovi duš slikanje lobanj črvi
Bodo pocrkali Johana je skočila iz kože
79.
Življenje ni naplavina s pravim receptom
Je kuhanje igra WC račka razkužuje duše
Možgani na recept driska zakaj bi bral če
Če nimaš možganov oseba brez volje kako
V kraljestvo mrtvih se sprašuje Krakar za
Njim so pota kamnita neravna ne upa si več
Gledati nazaj proti cilju greš peš pešačiš v
Rakovo smer cona vstopil sem neveden in
Omamljen vse so mi vzeli ničesar vrnili in
Nič se ni zgodilo jaz nisem jaz je dejal že
Juan Ramon sem tisti ki gre ob moji strani
Ki ga včasih zagledam tisti ki ga le včasih
Vidim tisti ki hodi tam kjer mene ni cesta
Brez konca recepta ni ogrne rado se v črno
80.
Ni globlje skrivnosti kot je človek pravi
Že Sofokles po poti pobiraš ostružke in
Jih lepiš v svoje podobe bereš njegovo
Pesem hodiš med množico prisluškuješ
Ubili ste človeka glasovi glasovi naj bi
Poslušal srce silni so klici kaj pa berete
Gospod besede besede besede je zarjul
Nič ne slišiš kaj ubiti ni beseda utopiti
Se v plesu dveh besed to bi rad kdorkoli
Je lahko plesalec dvojnik je brezobličen
In brez besed okužen z radioaktivnostjo
In grehi izgnan dokumentacija obstaja v
Skrajnem primeru poskusiti z domišljijo
Je zamrmral Celan sinoči sva vince pila.
(iz Orosilo orosilo/izbor za slovaški prevod)
©
Jutranje deževne kaplje
Sredi barvnih steklenih drobcev
prasketanja in trušča
sredi žvenketanja in
votlih zvokov
sredi molčanja marmornih spomenikov
bleščave zlomljenih ogledal
sredi sikanja razžarjene kovine
in električnih impulzov
samo kakšen osamljenec
oslepljen s svojimi bleščavami igrami
in svojo fatamorgano
krajša sebi noči in svečane blodnje
in piše pisma
brez naslova
ki bodo že zjutraj zbrisana
s prvimi kapljami dežja
Potnik
Potnik brez prenočišča
sam s seboj
skozi skalne skale
skozi ozke špranje
po ozkih stezah
v nove svetove
skozi tesne hodnike
iz sobe v sobo
in kodre kodra
in sveče ugaša
in neusmiljeno ruva
in osamljeno
blodi
potnik brez prenočišča
dan in noč
od doma do doma
od groba do groba vrata odpira
Peščena ura
Razprostrt nad zvezdami
čas neslišni jezdi
krilati konj
s črno in bleščavo dlako
čas lebdeči
oblak v obliko vranca
da traja brez meja
da svobodno leti skozi sanje
da seje brezčasne seme
da deli nedeljivo spanje
konj oblak
čas begunec
za ograjo
motna reka
peščena ura
med mano in prividom
Sanje brez otroka
Kri brez obraza
roka brez telesa
glava brez vrata
pljuča brez zraka
lesk brez oči
rdečica brez lica
moč brez moža
usta brez klica
voda brez vodnjaka
veja brez drevesa
cvet brez cvetlice
sanje brez otroka
naročje brez človeka
podoba brez obraza
križ brez križanega
človek brez ogledala
______________________________
(pesmi: Iz Orosilo orosilo)
Govoril bom vse tiše
Govoril bom vse tiše
dokler ne bom šepetal tako tiho
kot grešnik
v spovednici
šepetal bom vse tiše
dokler ne bom šelestel tako tiho
kot šelestijo listi
v vetru
šelestel bom vse tiše
dokler ne bo moj glas
kot glas peska
na morski sipini
in bodo slišali
le tisti
ki čakajo
in poslušajo
*pesem je nagrajena na mednarodnih festivalihv Skopju (MK) in Varni (BG)*International Price in Skopje and Varna
(from Colection Orosilo orosilo/Bedewed bedewed)
Ljudje so predrzni
S kakšno pravico
pa me sprašujete
za resnico
in pravico
Kdo pa ste
da si upate
dvomiti da si upate
dvomiti
Prekleti črvi
črvivi
ali se zavedate
da vas lahko
pohodim
jebem vam mater -
ali niso
ljudje predrzni ni res
_____________________________________
Škorpijonka
/iz zbirke Vaginalni manevri
Postajam nora in blazna,
ko mi šepetaš v
uho. Prekleti
čarovnik. Včasih se bojim tebe in tvoje
krvave rose. Pičila te bom, preden
mi storiš kaj hudega
in te
zapredla v svoje
kaplje. Povabila te bom v mojo školjko in ta
školjka te bo zaprla v moj svet. Moj
Jezik postaja vse bolj
žejen. Zato te bom
izlizala. Kot rano te bom
izlizala. Izžela te bom. Kot psica tem bom
izlizala. Izžela te bom. Kot skarabeja
te bom izžela. Strla te
bom. Strla. V notranjosti moje mehke
školjke te bom strla. Postal
Boš moje truplo,
prah. Postal boš moja last, moja
last. Z nogami ti bom polomila
kosti. Vse kosti. In ti z jezikom izsesala ves
sok. Izsesala te bom. Kot psoglavka. Zdrobljen
boš postal
prah in začimba. Srce
bom hranila za zadnji
dan. Za dan, ko bo shiralo in umrlo
moje. Použila te bom. Iz
tvojega prahu bom
ustvarila nove
Školjke
©
______________________________________
Kozmos
/Cikel iz zbirke:
VZGOJA ČLOVEŠKEGA RODU ali
INFEKCIJA HIPOFIZE (ARITMIJA HIPOFIZE) ali
VAGINALNI MANEVRI
Kozmos
Pred popolnim izzivom v tebi
svet ne obstaja
Ivan Rogić Nehajev
I
Črna luknja v redu
Nebeška svetloba v črnem spopadu
črna svetloba v nebesni modrini
Nebeška modrina v slini
Razpok open možganskih vibracij
znotraj globin razdrobljenih
zasejanih prometejskih ognjev
zakopanih v temeljih razpoka
Zvok mutacija prapočela
znotraj ognjenih temeljev znotraj
zasejanih duš v druidskem krogu
znotraj vrtinca zvezdnih meglic
Misel mutacija duše
znotraj zvezdnih spopadov
žarečih utrinkov ki vedno znova prše
kot strupene puščice ki drse skozi čas
In potem je bila ta neskončnost
In potem je šele beseda meso postala
II
Večne ptice pojejo vedno
enako V globinah spijo nežni
zapredki Skozi valovanje pulsirajo kot
drgeti Sence prhutajo skozi temo
večnosti Studenci napajajo
jezera V globinah migotajo žareče
iskre Velike dlani umirjajo nevedne
valove Sanje spe
v privide Daleč so raziskovalci
globin Oddaljeni so od ust ki pripovedujejo
zgodbe Oddaljeni od Zgodbe o začetku njegovega
ognja Spomin še ni prebudil
svojih zasledovalcev Hrepene
po vedenju Kako dišijo studenci
rojstva Kako dehtijo začetki
smrti Spomin se še ni
prebudil Sanje spe
In potem so bili ti glasovi
Potem je mati rodila pesem
III
Nocoj razpada središče Bitje
v črnem z zlato sponko spenja robove
čista praznina kroži Stvarnost
je kot brezkončnost v blesku
čas je skrit v spokojnosti Igra
je prisotna v nikjerščini
Vidnost ni v sledeh popolnosti Svetost
je kot neskončnost v razkroju
Skrivnost v ranljivosti Lepota
v krožnici pušča sledove
Potovanje ne omogoča slik Slike
so kot očesna žeja v praznem gostišču
Bitke se bojujejo v tišini Bogovi
zapuščajo svoje trdnjave
Žene razprte pričakujejo Roke
trepetajo kot trepetlike v južnem vetru
In blagoslovljene vojne se nadaljujejo
in bitke
in zastave vihrajo
IV
Hrabrim v njihovih pohodih ni
pomoči Jahajo črne vrance
Veličastno jahajo oblake in
jadrajo Okupirajo zvezde in jok
žena Sledovi ljubezni izginjajo v
v nočeh Slepeči slapovi slepijo celo slepce
Strasti umirajo med smehom in
jokom Kri polzi iz ranjenih
ven Bog gleda in opazuje
privide Oko slepo nadzoruje odločitve
Bosi apostoli so ravnodušni v svojem
pregnanstvu Boginje v hramih plodijo
neznance Svečenice ljubezni pozabljajo na
meso Drhteče kobile prhajo z nozdrvmi
Pena se meša s hladnim vetrom in
znojem Rojene so za rojevanje
hrabrih bojevnikov in
nehrabrih pesnikov
Prah v božjem očesu
V
Trta pa raste In rodi In
opija Mrtve ljubimce
pušča minevanju In mrtvim sanjam Ki drgetajo
v prvinskem vesoljem krču
Trta pa raste In plodi In
ovija Mrtve izbrance
zapušča vstajenju In božanskim blodnjam Ki trepetajo
v omamnem grešnem blišču
čaše pa se polnijo In zvenijo Penina
zastruplja Sanjave izgnance
prepušča samevanju In čudaškim mejam Ki se skrivajo
v usojenem brezimnem vrišču
Zapiše se In rodi In
opija Hrepeneče zanamce
izkorišča v upanju In usodnih blodnjah Ki podlegajo
v svojih poganskih molitvah sladostrastju
izrečenih besed in
neizrečenih zapred
VI
Neskončnost je rana:
čeprav so bogovi neskončni so čista rana
Ivan Rogić Nehajev
Rosi v času Rosi v brezčasju
budnosti Ne sanjam Ne bedim
V času ki ga ni mogoče opredeliti
se pomikam v nikamor
Šumi v času Šumi v nečasju
omam Ne spim Ne beležim
V šumenju ki ga ni mogoče občutiti
se izgubljam v orkan
Omamlja v času Omamlja v nadčasju
spoznanj Ne čutim in Ne vem
V vonjavah ki jih je težko zaznati
se raztapljam v brezdan
Razmika se čas Razmika se prostor
brezčutnih prostranstev Absolutna domovina
Ne vem Na robovih magnetnih
silnic slutim kvečjemu prezir
Se bogovi še spominjajo ljudi
Jih boginje še privijajo na grudi
Jih mati še doji
Komu je dete svoje zapustila
VII
Že dolgo se pripravljam Govorim ti
zbogom Glasovi ki nagovarjajo odzvanjajo
v umu Vračajo se kot tihi zvoki Iz
prve poezije neskončnosti Kliče
Itaka Ko se boš odpravil na potovanje polno
postolovščin poln bojazni v prostoru
polnem nejasnih obrisov v svetu
bogov boš
opazovan Bogovi namreč gledajo in opazujejo
Slepo oko skozi razpoko meri neizbežno
Koga je treba zaustaviti Koga
razvezati Odkod in kam Iz resnice v
videz Krč Predol med preročiščem in vulkansko
plazmo Potovanje v maternico
Potovanje je dolgo Daleč je Itaka Zmirom je
v mislih končni pristan
Upi zakrivajo pogled
Upi zakrivajo pogled celo bogovom
Kje bo kdo obstal
Oče pazi na mojo posteljo
bubo mojega zapredka
zapisano na Ilovi Gori
op.:
* hipofiza: žleza v možganih, ki uravnava delovanje drugih žlez in s
sproščanjem hormonov vpliva na temeljna telesna dogajanja...
** vaginalni manever: metoda zdravljenja aritmije srca:
"Sedite, v pasu se nagnite naprej, zadržite dih in se napnite, kot da
bi napihovali balon. Tako preusmerite nadzor nad telesnimi funkcijami...
Trnoklepke
(iz zbirke Vaginalni manevri)
**
Zavaljevina izkolebana na prelom v
stran prevaljena v žensko slezovino znotraj
obnoreno ognjojeno nebje razgoličeno v
senovino pretkano z zlatim žarjem nad
modrovino odbleščano nedorečeno v raztop
Smetje razmetljano v dobje pustne črne
razdrobljenke razprostrte v krvaveče želje
zlatošite na poprsje in rodila sprepletena v
klopke obgoljene ljubokradne sinjerodne
blagoslovke lažoljubne lovačaste grobljivke v
belolist zaprte v trnjuljčast svod zapredene in
zarojene v brezčasje kot čarovniške kraljice...
Potovanja
/iz zbirke Vaginalni manevri
Cikel Infekcija hipofize
Pripravi kovčke ker bova odšla odpeljala svoji
trupli s polnočnim vlakom v nemirno noč v
potovanje ki ne prinaša blagoslovov in peneče
se radosti koprnečih src vrtečih se vrtincih
sladostrastja in strasti ki se lačna polaščajo
lastne biti in izpolnjujejo gospodove želje in
zapovedi in zahteve in zahtevajo brezpogojno
sledenje utrujenih bitij ki se kot okrogli zlizani
kamni trkljajo bodisi v bistri vodi studencev in
potokov in/ali kalni vodi rek dokler si ne
zaželijo zadnjega domovanja v templju v
katerem zveni večna glasba ki jo sopljejo
nevarne in skrivnostne muze oblečene v
prozorna oblačila ki komajda prekrivajo rožnate
in brsteče bradavičke na zasoplih hribčkih
malih sončnih izvorov mleka pri katerih se
tisočletja napajajo mladiči ki ne morejo preživeti
brez te čudežne rose ki prinaša mladost radost
in smrt ki se tesno prepletajo kot se prepletajo
ljubimci v svojem izgorevanju ...
VOLČICA
V meni se skriva volčica
Moji zobje so ostri kot noži
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni je lisica
Moj nos zaspance išče v vetru in zatišju
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni kača spi
Moji strupniki so kot igle
Moj ugriz je smrt
V meni spi devica
Tvoja smrt je
moja brst
Nisem več isti
Na daje več odseva
luč, ki jo držim
v dlaneh, niti ne odmeva
glas, ki ga nosim
v svojih strasteh.
Nisem več isti
Nisem več isti,
oči so mi izsušili
mimoidoči, ki se vračajo
iz svojih odhodov.
Ne daje več svetlobe
ogenj, s katerim polnim
svoj dom,
ob katerem grejem
svoje telo.
Nisem več isti.
Nisem več isti,
zamenjal vas bom.
Naredil sem si svojo
tišino v svoji cerkvi.
Spim na dveh koncih.
Živim vmes.
Levim se.
Zakopal sem svoj glas
v mednožje svoje
zemlje.
REKA
Ne dežuje vsako noč
tako. Reka ni nikdar
polna. Ni. Ne sprašujem
se več,
zakaj
se vseeno razliva čez
rob...
**
RIVER
Do not rain every night
so. The river has never
charged. No. I don't ask mysel
anymore
why
evertheless, poured over
**
RIO
Nao chova toda noite entao.
O rio nuca transbordou.
Nao. Eu nao me pergunto mais
por que
nunca obstante, derrama sobre a
borda ...
*
Translation into portugese:
Virginia Pretti
VOLČICA
V meni se skriva volčica
Moji zobje so ostri kot noži
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni je lisica
Moj nos zaspance išče v vetru in zatišju
Moj jezik je rdeč kot kri ki jo vročo ližem
V meni kača spi
Moji strupniki so kot igle
Moj ugriz je smrt
V meni spi devica
Tvoja smrt je
moja brst
*
...in Macedonian translation
(by Bistrica Mirkulovska/
published in Stremež, no. 106,
Skopje, Rep, Macedonia
Volčica
-
Vo mene se krie volčica
Moite zabi se ostri noževi
Jazikot crvena krv što topla ja ližam
Vo mene e i lisica
Duškam i baram zaspani niz vetrot i zatišjeto
Jazikot crvena krv što topla ja ližam
Vo mene zmija zaspana
Moite otrovni zabi se kao igli
Moeto kasnuvanje e smrt
Vo mene spie devica
Tvojata smrt e
moeto razlistuvanje
MRTVO
Moje srce poka.
Moje misli pokajo.
Dolga, široka
črna razpoka.
Moj glas
je mrtev glas.
Vpijem,
pa se ne sliši(m).
Moje srce je noro,
moj vek neznan.
Moj jezik
kot odrezan.
Besede, ki jih
slišim, so nasilne.
Ti, hrepenenja
polni človek
pa ne poj.
Saj je le dež v mraku,
polna luna,
strast in boj.
Kako naj ti pomagam?
Kako naj si pomagam?
Moj snežno beli marmor / My Snow-white Marble / Il mio marmo bianco come neve
Moj snežno beli marmor
Že spet
pepel in saje oblačijo
moj snežno beli
marmor
že spet
vrezuje moje dleto
vrezuje svete znake
dvomi in zastaja
ne že spet
ne solza orositi
ne pepel
ne zgorele sanje umazati
moj bleščeči beli marmor.
na ploščo groba nevidna roka
strupeni rdeči cvet
polaga
**
Again
ashes and soot
cover marble
that i not white
again
sacred omens
hesitates and
ponders
not again
no tears shed
no ashes
no sullying of incinerated dreams
my bright white marble.
a poisonous red flower
is placed on it
by an invisible hand
(translated by Herbert Kuhner and Feliks J. Bister)
**
Ancora
cenere e fuliggine
coprono il marmo
che non `e bianco
ancora
il mio cesello incide
sacrii presagi
esita e pondera
non ancora
nessuna lacrima versata
nessuna cenere
nessuna macchia di sogni cinirei
il mio brillante marmo bianco.
un fiore rosso
velenoso
viene lasciaro
(Traduzioni: Francesco Marroni, Renzo D'Agnillo)
...vem, da je on/...znam da je on:
Iz zbirke Vaginalni manevri (ali Aritmija hipofize ali...)
Nalahno
pritisne na kljuko
rahlo potrka
ne zvoni
vem da je on
srce mi vedno znova enako
noro utripa in pospešuje svoj ritem
vem
da je on
odpiram vrata
in se nasmehnem
pričakam ga gola
ogrnjena le v kopalni plašč
vem da mu je to všeč
vzamem šopek in steklenico iz njegovih rok
ki neučakano spolzijo pod frotir
in obstanejo na mojih bokih
njegove roke so tople
in njegove tople oči
se sklonijo k mojim
vse na njem je toplo
divje mu odpenjam
in slačim obleko
takega na pol golega ga
odvlečem na posteljo
zgrabim ga zapredem
dvignem ga nadse
in ga zapodim vase
tega mojega prekletega žrebca
vzamem mu dih
in ga zadavim
nalahno pritisne na kljuko
rahlo potrka
ne zvoni
vem
da je on ...
Ivo Frbéžar: Anti/SONETI
1.
Prihaja vrvohodec se igra skuša še vedno
Na primer včeraj veter in zgodnjerano se
Pa tudi v Benetkah denimo oseka čudno
V mraku le umika in bi izginila seveda le
Da je videti vrtenje oči so potemnele pa
Tudi sveža riba je vedno najboljša in tudi
Galebi na privezu iščejo vrv mreža leži
Na obali nasedejo sortirane ribe v pesku
Vrvi se zapletejo ladje na privezih nemir
V zraku zenice široko odprte ritual vojske
Čete ribičev iščejo jate iznenada priletijo
Črni vrani niso vrvohodci kupujejo dežne
Kaplje so zvezde lepijo se na plakate na
Uho se prilepi dihanje tepta izbrane javno
2.
Naj se spomnim vse je tako v zmedenosti
Kakor da bi bilo včeraj le ustnice niso več
Tam letijo škrjančki z veje na vejo misli
Ne da se prileteti vedno je kakšen hudič
Na pesku se voda umika in spet zaliva film
So posneli nekje ob obali ona je imela na
Glavi ruto sončna očala veter vihra odnaša
Borove iglice snela je čeveljc stresla pesek
Dvignila bela jadra v daljavi saj ni mogoče
Preprosto vrtinčenje na obzorju pogled na
Zaliv vonj po slanem vonj po njej nosnice
Glava vznak pomaga polno napeto vdih
Želje poželenje slika zgodbo ona se je že
Odločila jasno je kako je s slikami nocoj
3.
Padal je naravnost navzdol v ono prepadno
Globel je padal ona je mirno lupila krompir
Rezala paradižnik tam na zunanji steni se je
Pojavila vlaga v nebo so strmeli dobesedno
Brez spoštovanja tudi konj je dobil krila
In hoteli so ga zabosti zamolklo je bobnelo
In odmevalo od vlažnih zidov a ona je še
Vedno nesramno rezala paradižnik in čebulo
Radio je igral pustite ga se je slišalo strop
Se ruši padal je še vedno in še kar naprej
Zapihal je veter potegnil med skalami brez
Da bi se občutilo padanje ne padanja brez
Padanja ni vstajanja zamaknjenost obsedenih
Se je risala od brezna vse do vrha molitve ni
4.
Mrmra še kar naprej v vesolju smrt poravnava
Dolgove pokončna bitja darujejo kar so kdaj
Ukradla težišče je nizko na zemlji gomazi tam
Kjer se stikajo robovi špranja je globoka na
Spodnjem robu kjer so zložene podobe bogov
Demonske podobe sveti soj vbrizgan v oči
Bogovi kot ptice na severu strasti zaledenijo
Utripa utripa v bolečini povsem enako kruto
Se pno v možgane pokončna bitja spet daru-
jejo težišče je jako nizko kleca se in spotika
Stojijo le prevarani vrasli v isto skracano sliko
Potemnele barve vreme lije svoje mokre barve
Ob stenah polzijo bitja duhovi pod pritiskom
Ližejo mokroto bogovi ptice ujede se kljujejo
5.
Čiščenje traja začelo se je že ko je bila velika
Mati očarljiva rojevala vse po vrsti v bubah
Brez obraza čistilci prihajajo nekateri bi spet
Hoteli kamenjati kosti pokajo lobanje pokajo
Lupina tenka feniks še embrio kri mrzla dež
Spira čistilci želijo prati sodniki so za hudičevi
Advokati so v akciji prepozno kosti pokajo
Pod okovanimi škornji čistilcev sodniki so
Zadovoljni kri šprica temno rdeča je sajasta
Junaki zloženi uporaba omejena bedaki samo
Gledajo nemo opazujejo zbijajo šale rajasta
Brezzoba bitja se zlivajo v senco spet se krog
Riše preko svoda brezmožganska bitja počas
se ranjeno vlečejo se plazijo naokrog strasti
6.
Na vseh mestih strastno kri blato zmes se
Tekoče izteka preko robov črne vrtnice roje
Ne v skupno sliko žilice prepredene skozi
Uničene slike curlja po hrbtih in trebuhih
Prepredene prepotene v drob dvospolna
Smrt okrašena nad z venci iz črnih vrtnic
Vrtinčenje v samem središču meša like s
Smehom gledalci skriti špegajo skozi vse
Špranje so na razpolago zobje šklepetajo
Praodtisi nekih ust zob izgubljajo svoj po-
men izbrani stokajo vsaka stran želi ubiti
Kocka brez robov brezčasnost telesa padla
Včeraj ponovno vstajajo slika je znana ku-
bistična brez senc vrzeli so vmes sebe jedo
7.
Slepo oko mračno v svojem objemu mra-
čen prostor obrisi kot snežinke med dvema
Slikama počasi lebdeče drsijo nižje več ne
Dosegajo nič razen čiste otožnosti ženske
Miline bog je bil temen že pred svojo odlo-
čitvijo nižje se ne da med dvema slikama ali
Več nejasnimi slikami je daleč sploh je daleč
Od bleščečih slik brezčasnosti udarec očesa
Stvari naj bi bile prozorne videti pomeni
Spregledati môra sunkovita kot krč ždi le
Odprto oko ne proteza na očesu ne pomaga
Tema v lobanji razgrajevanje izgubljanje
Je popolno stoječe za vsem kot noč motri
Z motrenjem jemlje oko je obrnjeno narobe
8.
Na drugi strani mene čas pada kaplja za
Kapljo misli nezapisane bolj prazno kot
Praznina pogorišče kipi okrog njega na
Tleh isti strah isti vzdihi ista tišina dotika
Neskončnost pustolovski smejalci hodijo
Skozi čas skozi tišine spomin leži na blazini
Prastari strah da zgrinja temo v zdrk v belo
Bližnjica v sam začetek večne selitve lebdi
Povezave so tulci skozi čas čvilj zlata mrena
Pajčevinskih mrež lok pne možganske žile
Limfe spone galerija smrdečih miniatur na
Oltarju časa žvižgi želja šarmom Semiramide
Iz Askalona spremljevalka žejnih obraz niti
Ni obraz slika lika zapisa v obliki on ona um
9.
Misli uhajajo k penam studenec isti so kot
Na lužah vedeti kam zavije reka kakorkoli
Že barve spominjajo na otroštvo po številnih
Utelešenjih vračanje v isto prepoznavanje
Je ponavljanje ognjeno sporočilo odmeva
Temno sive sence padajo oči okostnjaka
Mirne od prvega dne stoletja pred kdaj je
Bilo to tudi meje niso zaznavne spomin je
Zaprl svoja vrata oni za steklom molčijo
Gledajo v prazno kakšne množice Bachova
Fuga piščali bobni ruševine na nebu kriki
Rane so tudi odmeva v katedrali orkester
Je neuglašen neulomljiva stekla razpoke
Neštevilne iskrenje minljivo nekoč na lovu
10.
Prepoznal te signale ponoči prebujanje
Ki to ni zajemanje globoko do dna četudi
Oblečeš drugo obleko prsti se sprijemajo
Iskalci smo počasi odteka nenadoma je
Preprosto nedotaknjeno skrito v dlaneh
Slutiš ko se hrepenenje prebudi mineva
Ob prebujanju besede so past kdo opazuje
Dihanje ti rad opazujem dihanje si si si
Obstajaš strast se združi v moč jutro je
Daleč ploskve drsijo kaplje drsijo šipa
Je potemnela ne pusti zaduši hrup dihi
Se tkejo v prejo v drobovju sneži ko
Zamrzne ne žgečka zarišejo se črte
V belino črte izginjajo v nove smeri
11.
Tam je začetek erotičen spev semper
Semper neprevedljivo kot molitev v
Dvajsetem stoletju samotno početje
Omadeževano s krvjo že stoletja je
Začetek se je skril ugaša ples načenja
Je čas je čas brezmejnost obstoječega
Neobstoječega onkraj imena brez imena
Preimenovane prebujanje drgeta in
Ekstaze ob dotiku ob zvoku gibanja
Blodenj uvertura opere sanj sanjske
Odsotni slehernosti in premikov nad
Prepadi kraljestev hromi hromeče
Je struna poči in zvok speče v dno
Duše kakšen blesk nenadoma prši
12.
Eonski blesk v neskončnost razbeljeni
Možgani umirajoč na premočnem soncu
Kdor nebuden eksplodira v višino ven
V čas laserski žarek cilja naravnost
Slike se zgostijo v centru nebo je speto
V središču strah ki deli morilce in vse
Vedno znova snete maske kaj je naloga
Oblasti glava se zatakne v bližnjem
Kaj je veliko se bo pokazalo kaj je že
Hromo kaj ne hrope več kaj je davno
Spuščeno kaj je davno prepuščeno kaj
Se še vrti z rdečo ruto prek oči preveza
Pameti so mesta so vrvi oh večja kot
So bila oh daljša kot so bile zvežejo se
13.
Žižek v glavi volja do brezdušnosti
Njegova notranjost je tako čutna lasje
Se ježijo uho je naslonjeno na školjko
Drži pamet zvezano nagnjen je naprej
Oprt na noge brez rokavic je večji kot
Nagneš se naprej prisluhneš utripajoče
Srce niha nihalo v starinski uri roka
Želi ustaviti nihala onkraj volje se ne
Da nič nagnjen si naprej poklican da
Razmišljaš hip nihala prebudi postave
Se dvignejo prepletejo v brezoblične
Podobe hite teptajo si utirajo pot le
Stampedo so brezobličneži zlagajo
Pesmi za branje med nagrobniki luč
14.
Gnezda s pikčastimi jajci so polna
Plesnijo imena podobe njihova dela
Vstopili so vame skozi okna ki so
Bila neprevidno odprta plen v rokah
Plesnivcev vladati želijo in uspeva
Jim v knjigi je bilo zapisano ni bilo
Prepoznano izbrali so kralja gnilega
Kraljestva njegovo utrdbo so utrdili
Enaki razmnoževali so zločine zato
So bili celo nagrajeni z verigami so
Žrtve okovali strupe nemarno nanje
So razlivali vstopili vame v škornjih
Okovanih poteptati poteptati hoteli
Nasmeh ožgali popek v črno igra je
15.
Trikotnik obstaja Kosovel obstaja
Učim se brati za kruh snamem uro
Klobuk igra klavir fado drsi skozi
Noč korak drsi po zglajenih poteh
Učim se ljubiti na Krasu poskusim
Obstati ne hodim v pelerini kot so
Hodili pesniki kje je začetek odhajam
Vanj da bi razumel ko sem bil mali
Sem se spraševal kako pride zrak
V žogo všeč so mi bili gusarji vitezi
Konan Mihael je hotel biti nadangel
Bog je doma v zrnu pomeša se s
Krvjo in dobiš kruh plamen lahko
Uniči uro še vedno se učim ljubiti
16.
Bližina okruten položaj dveh teles
Tekmovanje privlačnosti so dejali
Pivci opijskih supstanc pred boga
Menda ne prihajajo odprtega srca
Težko je srečati oblečene v človeško
Telo tudi bog je lovec okupiral je
Večnost svoboda ga preganja oblast
In bog s palico delita in vladata na
Peronu čakajo telo ki je vežbalo za
Večnost tiho se smejijo potniki so
Potegnili zavihke plaščev visoko do
Brade in zategnili klobuke na glavah
Oblečeni so po človeško nevzdržno je
Biti blizu bogu neznana roka vpisuje
17.
Tvoja kri sestra šprica iz ven meni ni
Vseeno ura je že odbila pomarančni
Olupki in čaj sredi pragozda še vedno
Ne verjamem da si odšla zaprla vrata
Prekrižala noge zelene veje so odvrgle
Liste in brstiče ob petih sva pila čaj
Na terasi rekla si tam je bil Shangri-
La ko odteče kri ostane cvetje odteče
Duša zemlja se napoji ne razumeš
Odhodi so nujni prihaja večer in z
Večerom hrepenenje nevidno postane
Vidno na mizi noč in kruh voda preden
Odhajamo se poljubljamo pot bo dolga
Nekateri mislijo da vsaka kam vodi
18.
Ničesar ni kar bi se dalo uporabiti on
Stoji na vogalu igra na gosli ob nogah
Klobuk v njem so gumbi spomini žeja
Skodelica svinčnik radirka pipa odsev
Ponošene besede skiro gramofon ura
Punčka mlinček za kavo kozarec očala
Nasmešek oči jaslice občutek ovitek
Od čokolade smisel činele nož vilice
Vse kar je ostalo težko je neopaziti
Grem mimo grem se vrnem pogledam
Njegove oči so votle prazne razlile so
Se po tleh mimoidoči mirno pohodijo
Razlito priletijo ptice pojedo popijejo
Odletijo iz vej iz streh je dober razgled
19.
Zakrinkani prihajajo koraki odmevajo
Po navideznih ulicah obkrožijo in se
Vrtijo v krogu drug ob drugem brezimeni
Izgnanci iz oddaljenih dežel skrivnostni
V poltemi izrazov na obrazih maske so
Norčave če so maske ubežati se ne da
Ulica je mirna kavarne spijo luči so že
Ugasnile tiho je znamenja niso najboljša
Kaj se zgodi ko izginejo sanje zakaj se
Od časa do časa izgubimo ušesa sluh oči
Vid tudi ulica postaja nevidna v temi
Zrak je zgoščen luči že davno ni več a
Navidezne sence se utapljajo umirajo v
Črnem z zategnjenim zamirajočem pok
20.
Ločujejo me od nečesa kar naprej v
Čakalnici sem kar naprej odhajati ni
Razen v določenem trenutku obetavno
Prihajam v določenem trenutku odhajam
V naslednjem odhajam izganjanje sebe
Mi prišepetava čuvaj poti ne bo držalo
Si mislim nenadoma nek glas ali kaj neka
Pesem prinese dišavo po njej kot berač
Prosim pustite mi da se vrnem rad imam
Tiste ki dišijo vedno znova bi se vračal
K njim tja kjer sem vraščen po kamnitih
Stopnicah se pride tja vem izgubil sem
Se spominjam se posebnih prostorov
In ko se zapišem se ponovno obiščem
21.
Spomnil sem se Bergsona teoretika
Smeha poigravanje s hudobijo je neke
Vrste operacija razdalje in meje niso
Postavljene kako sicer ločiti politiko
Od literature igra brez meja duhovna
Transplantacija srca slovenski olupki
So nenavadni podobni besedam težko
Je ločiti lakoto od tesnobe znamenja
Sicer so so pa tudi skrite poškodbe
Napačne razlage neozdravljive tudi
Bolečine lakota po svetlobi je velika
Tudi po smehu avtohumor je znotraj
Avtoportret postavim se na zemljevid
Slovenije in se ne premaknem več
22.
Priznam sem dolgo gledal ne da bi mogel
Ne poskušal razumeti besede nerazumne
In težke nekoristne vrnile so se v svoj
Kot v molk izšle iz nič se vrnile v nič
Legel na posteljo in se zastrmel v strop
Najprej so se slišale sence potem je bilo
Slišati melodijo potem so se tudi zvoki
Spremenili ojačali orkester je začel igrati
Polno v vseh smislih soba se je širila
Zidovi oddaljevali hrup je postajal že
Neznosen čas je mineval počasneje
Zidovi so počasi izginjali sivina se je
Razlezla v minevanje nisem bil več v
Njej žal mi je za lastno sobo zaprl oči
23.
Drugi slikajo pisane slike na katerih
So barve barvite medtem je moja roka
Drsela po mehkobi riše se v rdeči in
Črni barvi zareze so nespodobne v
Družbi mrčesa se vse usmradi prsti še
Drsijo in čutijo okroglino njenih bokov
Nenadoma je zdrsnila iz mojega objema
Sonce je doseglo horizont in zakrvavelo
Moje barve na sliki so temne danes v
Družbi mrčesa je vse organizirano do
Potankosti vse je on line časopisi več
Ne prinašajo zgodb samo še zločine iz
Strasti in kar tako moje barve so temne
Sonce je doseglo ničelno točko morje
24.
Nebo se krči danes je še veliko ampak
Se zmanjšuje postaja privid barve se
Izgubljajo ostajajo podobe silhuete rezke
Vonjave kisel zadah po strohnjenem
Tristo milijonov mrtvih v eni minuti je
So še druge besede pravica živeti npr
Vsi smo načeloma proti vojnam so še
Druge besede še strašnejše molotovka
Rak giljotina passion arest tnt hitrost
Crkovina lager črvi lobanja Ines pa
Je rekla da metulj kača podgana mrčes
Kavka glista ampak Ines ne ve da se
Nebo krči in da je vse privid hm srce
Se krči danes je še veliko ampak spi
25.
Delčki pozitivnih energij ha krožijo
Blodijo v nevarnih tokovih baje kot
Gama žarki toda razpršitev ni brez-
mejna obstoj je teoretičen Ines pravi
Da so imajo svoje mesto in se svetijo
Podobne zvezdam formule ki ji pravi
Pomagajo ker so resnica svet se do
Neskončnosti razkraja se znova rojeva
Upanje hlastanje uresničevanje v novem
Začetek hoče se prepričati da je za vsem
Pozitivna energija tudi v kislem zelju
Ko spi sanja pozitivno neomajna je
Od vsega ima najraje skrajnosti le
Da so razpršene in jih je težko ujeti
26.
Od nekod je nekdo zahteval mir nekdo
Se je na kratko zasmejal s pretrganim
Hrapavim glasom potem pa je nastala
Grobna mrzla tišina gospod Krakar je
Prisluškoval dokler glasovi niso bili
Povsem zamrli saj bi se bil smejal vsemu
Skupaj vendar se mu je zdelo žaljivo
Topoumno ker ga niso upoštevali kljub
Njegovemu neomajnemu značaju
In se ne menijo zanj pred meseci je
Je slišal da se je v soseščini nekdo
Obesil prve dni so o tem veliko govorili
Prišla je Johana in rekla da bo naredila
Ribjo omako ne govori o tem ji je rekel
27.
Narava se mu je vedno zdela hudobna
Duša brez telesa se mu je zdela vedno
Nečloveška človek je bolnik telesa brez
Duše so trupla stvori ki govorijo kaj še
Duše nadzirajo srce je prestrašeno na
smrt pogledal je na uro čas se mu je
Skrajšal kratkotrajnost časa se mu je
Zapičila v možgane nehal je verjeti
Dolgčas enoličnosti občutek doživljanja
Življenja se je zmanjšal vse je le navada
Si je mislil postopno se je skrajševal in
Se krušil v starost bil je tu že zelo dolgo
In ni več vedel kako daleč je nazaj molče
Je legel vase da mu bo počasi odtekla kri
28.
Od vseh ljudi imam najraje skrajneže je
Napisal Halil Gibran od vseh ljudi imam
Najraje skrajneže je napisal Thomas Mann
Od vseh ljudi imam najraje skrajneže je
Napisal Frbežar take potolčejo zmerneži
Znebiti se je treba zoprnih skrajnežev težko
Se je z okamenelim srcem bojevati proti zlu
Je napisal Halil tudi bitja svojega srca več
Ne slišijo ujeti v kletki muhe v pajkovi
Mreži neme ribe z izbuljenimi očmi so
Trepetalčki ravna je cesta v golo puščavo
Ko je Krakar pojedel vse je odkorakal v
Noč trepetalčki so premikali svoje brezzobe
Čeljusti bog je izbral ljudi pravijo zakaj že
29.
Tedaj se ni še nič zgodilo sedel sem v sobi
Bilo je mirno ogledal sem si police omare
Stojalo s cedeji slike na stenah skoraj po
Vseh policah ležijo časopisi knjige beležke
Povsod polno lončkov s pisali in barvami
Čopiči risalni žebljički bral sem vse kar je
Bilo kje napisano pobral sem tudi zmečkane
Papirje da mi ne bi kje kaj ušlo čudne slike
Reklame za šminke in pomade opozorilo
Na škatlici s cigaretami osmrtnice poziv
K ugodnemu življenjskemu zavarovanju
Pismo poziv na pregled črevesja higienski
Robčki nekaj gostilniških šal ne maram jih
Še vedno se ni nič zgodilo Ines pije kavo
30.
V pravih sonetih mora biti veliko pogube
Želje po smrti življenje je ječa čas v nji
Rabelj hudi z osrednjimi verzi zdaj pridi
Smrt odvrgel sem orožje prijazna smrt
Predolgo se ne budi pomembna je zavest
O času opesnevanje erotičnih problemov
Je tudi pomembno alegorični smisli sveto-
pisemskih parabol in Krakar je vedel vse
To tudi za izročilo slovenskega klasičnega
Pesništva na vseh ravneh tradicionalni
Verz pesmi-podobe tradicionalni venci
So neobhodni gospod Krakar je nehal
Gledati risbe in brati besedila vzel je
Kemični svinčnik in reševal križanke
31.
Kakor druge dni je krožil v isti smeri
Dež je prenehal padati ljudje so začeli
Zapirati dežnike zajela ga je množica
Spraševal se je kaj se dogaja mogoče
Barve okrog njega so se stapljale bilo
Je skoraj neprijetno opazil je da so se
Ljudje za hip nehali premikati obstali
So na ulici kot ujetniki časa poskušali
So se premakniti na pločniku je sedel
Starec videti je bil gluh ali slep stopil
Je k njemu in ga vprašal kaj se dogaja
Starec je dejal da šumi kako slišite ga
Je vprašal slišim zamolkel šum spodaj
Navajen sem rad imam glasbo slišim jo
32.
Nedoločena slutnja se je pojavila medtem
Ko je Johana igrala na klavir jaz Krakar
Danes voham smrt vsepovsod recimo da
Je to slutnja nedolgo zatem ko je črnina
Zajela prostor in je bilo videti tudi črno
Brezno sredi črnine je črnina zajela stvari
In prostor se je nenehno izkrivljal začeli
So krožiti nočni vonji po gnilem vlažnem
In nesnagi odprl je oči da bi se obranil
Vonja po krvi iz vseh kotov so prihajali
Z dolgimi jeziki z rokami si je brž zakril
Obraz nenadoma se mu je zazdelo da
Je začutil nekaj hladnega na vratu roko
Je iztegnil da bi odstranil hlad bil je dih
33.
Vse je bilo pripravljeno za potovanje v
Vse smeri legel je v nekem trenutku je
Čutil v očesnih jamicah čudno svetlobo
Kmalu se ga je polotil strah pred iglami
Prihajale so skozi luknje prebadale levo
Desno videl je obraz in prebledele oči
Begale so in groza je spačila tisti obraz
Obrazi so se namnožili prozorni s kožo
Čudne satinirane barve lasje kodrasti
Divje grive kodri črni kot oglje in oči
Brez dna in prav oči so odgovorne za
Vse črne svetleče točke sredi obrazov
Nenadoma je pritekel vrešče z norim
Pogledom smeri se zapirajo je zavpil
34.
Krakar je vse jasno videl in spregledal
Brezizrazni črni satenasti obrazi niso
Govorili blodili so v nepoznane smeri
Brez cilja ne da bi se zavedali križišč
Izgubljali so se za vsakim vogalom so
Se odpirale nove smeri mrmranje glasov
Se je mešalo s komaj zaznavnimi zvoki
Sicer je bilo vse vedno enako v resnici
Se ni nihče nikamor premaknil vse to
Je Krakarja pomalem utrujalo zdelo se
Mu je da je prisotna bolezen z nemirno
Nepomirljivo praznino sredi križišča je
Obstal eden od obrazov odpiral usta kot
Da kriči menda molčeči so hodili mimo
35.
Dan je zamenjal noč noč je zamenjala
Dan neke preklete kaplje so mu padale
Naravnost na glavo vrtale luknje druga
Za drugo skozi luknje so vdirali prividi
Naenkrat so dvojne slike prekrivale še
Tisto resnico ki je obstajala pomešana z
Zavestjo s pestjo je tolkel po svoji glavi
Poslušal je svoje srce le za hip se mu je
Zazdelo da nekaj razume Krakar je bil
Naveličan pravilnih pesmi redoljubov
Kot nekoč Rimbaud zato se je odločil
To zimo so ga skoraj prepričali da živi
Da diha govori hodi si ogleduje smešne
Predstave in se sploh radosti krasotam
36.
Ljudje neprestano hodijo okoli mene
Danes ne morem slikati moral bom ven
Razbiti led na odprtini zažejalo me je
Šalamun mi je rekel da bi bilo dobro
Da se pesnik poroči s čarovnico zdaj
Tudi jaz iščem čarovnico sem pa tudi
Jaz utrujen ker ne pijem je vse skupaj
Še slabše igranje z ognjem prosim da
Mi poveste kaj je tu kaj smešnega da
Se smejete sploh se mi zdi da se vsi le
Še smejejo in se kažejo srečne krohot
Je boljši moj oče se ni nikoli krohotal
Zdel pa se mu je smešen babica pa se
Ni obremenjevala smejala se je meni
37.
Ptiči so gospodarili na nebu tisti dan
Jate so se razpršile zakrile celotno nebo
Krakarju ni bilo povsem jasno ponekod
So ptice tudi padale z neba vest je bila
Na vseh svetovnih medijih le čas ga ni
Več obremenjeval topil se je kot sveča
Vedeževalci lezejo kot gliste iz zemlje
Ko dež dovolj namoči prst nova vera
Je na pragu besede so davno pokradene
Izčrpane so krila so zmočena iskati je
Treba vse globlje Krakar koplje pod brezo
Čim bolj čas mineva ven tembolj se je
Treba premikati globlje in globlje nebo
Je dobilo čudno rožnato barvo možganov
38.
Ona je odraščala ob reki mati je bila že
Davno mrtva pripeljali so jo s kombijem
V hribovsko vasico bila je slabokrvna ob
Nedeljah ni bila lačna večkrat je gledala
Cerkveni stolp Johana ni bila ne neumna
Ne lahkomiselna tudi ko je odrasla ni bila
Nikoli lahkomiselna dirigent je bil svinja
Vrata ozka nekateri se sovražijo kljuva
Kljuva kot vrana ali so angeli je za verjet
Nune so vse bolj mrtve ob reki je vedno
Rasla visoka trava vidre se rade igrajo ob
Vodi Johana je zajtrkovala in mislila na
Mrtvo mater nikoli ni marala kobilic rade
Skačejo bojijo se ognja izumil ga je vrač
39.
Prosil sem naj mi pojasnijo kako se pride
Najhitreje ven ali nisem razumel ničesar
Kar so rekli ali oni niso razumeli ničesar
Ne morem reči da sem se ravno spotikal
Najprej se mi je zdelo da je tema ampak
V drugem smislu ni bila čeprav v nekem
Smislu je najbrž le bila lotevala se me je
Pobitost oprijel sem se kljuke takrat se
Je zgodilo kar se rado zgodi pomisliš da
Več ne veš zakaj se pripraviš za pot vedel
Bom šele na koncu imam pravico vedeti
Šel sem na pokopališče bila je noč vrata
So bila zaklenjena spet nisem vedel kako
Naj pridem ven biti svoboden kako daleč
40
Je do razpada res daleč lažna dilema me
Vedno napade v nepravem času pričaka
Me kadar nočem biti hvaležen je dejal
Molloy rad bi končal daleč do tam kjer
Ne morem vedno je igra doslej jo nisem
Znal igrati v začetku vedno gre dobro v
Samem koncu sem ugotovil da se vedno
Nekdo igra z menoj zdaj bo vse drugače
Sem dejal razmislil sem zdaj se bom le
Še igral nemara se bom znašel brez vseh
Igrač sam v temi pretvarjal se bom torej
Moje zgodbe ni konec tako je odločeno
Včasih sem vedel da se bo slabo končalo
Zavestno sem v zanosu Rimbaudov sonet
41.
Izostrena realnost Simona Fajfarja nekatera
Stanja so duhovita šaljiva celo prismojena
Druga stroga resna melanholična skorajda
Ljubi me manj a ljubi me dolgo Simon sega
Skorajda do Baskije videti je da meri vedno
Popolnoma enako Adriane si podpira brado
Christine se hoče raztegniti do Provanse in
Čez odraščati hoče odraščanje je najlepši in
Najranljivejši čas našega življenja učimo se
Ljubiti je nekje prebral Krakar Ovid je celo
Dejal ženske ljubijo frizure moški pa lase
Dame si želijo postati plavolaske Christine
Hoče odrasti je povedal Simon človeka ki
Ga ima rada je videla v filmu Love Songs
42.
Jaz kot bogovi varujem in tudi spodbujam
Neumnost mimobežni popotnik iz nič v nič
Sem srečal nekoč grifa iz Horodotovih zgodb
Tudi Marco Polo ga je pri Danteju vleče voz
Razlagalci ga enačijo s Kristusom zlato je
Pomešano z rdečo meso je postalo kralj pol
Orel pol lev dovolj močan da me odnese v
Nebo ko bom tudi jaz vstal od mrtvih kadar
Bom srečen bom jokal in se žalosten smejal
Postal bom izravnjevalec prijatelj pravičnikov
Ki branijo Bogu da bi uničil človeštvo a sami
Tega ne vedo če bi v Ljubljani živelo vsaj
Nekaj pravičnikov je ne bi uničil kot je sesul
Sodomo prav mene sedaj sprašujejo kje sem
43.
Homer ki ni bil pesnik je napisal zgodbe o
Usodah o Itaki prevaranih o vračanju nazaj
O junakih obsojenih na neuspeh žrtvovanje
Nikogar ni ki bi bil izvajalec načrta kdo je
V resnici postavil križ zabil žeblje kdo je
Razporedil dejanja ko besede razpenjajo na
Križ ni beseda postala meso je mogoče z
Besedo odreševati poznati resnico krivcev
Ni manjka zrcalo in manjka človek ni več
Pravih rokopisov samo še hvalnice pesnik
Si je zadal smrt darilo zrcalo in maska iz
Zlata so pesmi ki so povedane samo enkrat
In zgodbe ki se ne zgodijo in nihče si več
Ne upa napovedati prihodnosti kdo še poje
44.
Borges je štel ptice da bi vedel ali bog res je
Z Macedonijem je razpravljal o nesmrtnosti
Krakar se je na primer spraševal če tudi duše
Umrejo Johana ga je spraševala ali je tudi ona
Nesmrtna težko se je privaditi da si mrtev se
Je spraševala kako je umreti junaške smrti se
Je spraševal Krakar ali je Cezar umrl junaške
Smrti Krakar je rekel da se stvari mnogokrat
Ponovijo Johana je rekla da ne verjame le
Don Kihot je vse verjel je krakal Krakar ne
Bodi patetičen je rekla Johana usodi se ne da
Ubežati ali ljubezen umre s smrtjo kako je ko
Zatisneš oči se je spraševala Johana nato ji je
Krakar pokazal fotografijo s potovanja skozi
45.
Zapisano je da vrata izberejo ne človek srečni
So tisti ki ljubijo Simon je srečal samega sebe
Srečni so tisti ki ljubijo nekdo je oporekal češ
Srečni so le tisti ki lahko shajajo brez ljubezni
V temi se je mogoče izgubiti priznati je treba
Da res nekdo se je zakrohotal nekdo je kričal
Da se pijanemu ne trese glas lahko tudi koga
Kdo ubije misli da ljubezni ni vedno ga nekdo
Nadzira ni prenesel tega in je udaril sklonil se
Je nad ubitega bil je ubit po vseh pravilih bilo
Je razumljivo bilo je zapisano da kdor ubija
Zaradi pravične stvari ali stvari ki se mu zdi
Pravična ni kriv Simon je končal zgodbo ni
Čutil strahu naredil se je kot da ga ni in umrl
46.
Krakar je dojel da časa ni mogoče meriti z
Dnevi Tesnoba je trajala sposodil si je knjigo
O merjenju časa kako postaneš nesmrten če
Bi lahko zaupal bi lahko zaspal v trenutku
Johana je začela pisati čudne pesmi o ljudeh
Ljubezni menda je pomembno da si srečen
Si srečen je spraševala včasih srečen včasih
Ne za srečo je potreben sistem da veš da si
Vem kdaj sem srečna ne vem pa zakaj sem
Srečna Krakar je dojel da v knjigi o merjenju
Časa ne piše nič o sreči nič o pisanju pesmi
O ljubezni stvar je resna je dojel v časopisu je
Pisalo kako ohranjati zdravje in in srečo vsako
Jutro uporabljati kremo ohranja vlažnost kože
47.
Na obrazu v vsakem vremenu nič uri sploh ni
Več zaupal budilka ne budi pravočasno radio
Na radiu Magnifiko ni peder prižgal vžigalico
Vendar se tema ni razkadila še je dihal nekdo
Ga je klical po imenu ki ga je bil že zdavnaj
Pozabil čas je čutil tesnobno kot da je široka
Nevarnost prihajala z vseh strani radio radio
Rola men se rola ni razumel Johana je rekla
Ljubezen Johana piše ljubezenske pesmi boril
Se je z ljudmi ki živijo hitro bežijo da ni umrl
Se je prisilil dihati v ritmu skupaj z drugimi
Obstati v skrivnosti obstoja ponoči ko je spal
Je videl veliko bolje vlada republike Slovenije
Kako lahko pomagamo je dejala telefonistka
48.
Sicer je glavo vedno treba odsekat lobanje so
Uporabne življenje zahteva strasti nesvobodne
Obešajo z glavo navzdol vračanje v zemljo je
Preporod Schopenhauer je bil vedno nezaupljiv
Do zgodovine ti si rojen zgodovinar je dejala
Johana svetloba je univerzalna spreminja se
Kelti niso bili kruti možgani lahko oživijo in
Karkoli se lahko zgodi neka keltska legenda
Govori o dvoboju dveh slavnih bardov kdo je
Bil zmagovalec zemlja je mati poklekni in jo
Poljubi kdaj me boš dohitela žrec je pokusil
Zemljo nosečnica jo je pogoltnila iz pojedene
Zemlje se je rodil ogenj rodila je vsa bitja ko bo
Napočil somrak bogov bo kača požrla zemljo
49.
Nekoč je živela deklica Lea umetnost je
Rekla se rojeva iz bolečine Lea jo jo včasih
Občutila močneje kot drugi nikoli ni skrila
Svojih strahov glasove je čutila sredi glave
Vilam ugajajo zelene barve petje in glasba
Imajo podzemna bivališča imajo zvezo z
Usodo in znajo čarobno posegati v človeka
Lepa Lea je znala peti pesmi o junakih rad
Bi si pridobil njeno ljubezen in si potešiti
Strast čeprav je vedel da vile svoje ljubimce
Rade ubijejo še posebej če poznajo njihove
Skrivnosti Lea je bila prava dramilka sanj
Hči zemlje v svojem življenju človek sanja
Povprečno stoštiritisočtristodevetdesetkrat
50.
Bili so dnevi ko sem hotel kupiti Rimbaudov
Patent je dejal Simon čuden tip je moral biti
Mislim da ne bi hotel prodajati patentov ded
Je vedno dejal kaj ostane ko populiš kuri perje
Milan Jesih je napisal da je grizljal svinčnik
Ves preljubi dan in se silil z eno samo vrstico
Kakor da bi z neba vabil ptico pa nič spanec le
Mu je neznane verze z obrobja sanj priklical
In je nastal sonet pesem o ničemer najvišja
Pesem vrata se vedno odpirajo in zapirajo naj-
hitreje zapiše veter ljudje tako nimajo časa da
Bi razmišljali o barvah in črkah vsakega na novo
Rojenega podrobno pregledajo in cepijo tako da
Postane neobčutljiv na bolečino in na užitek lepo
51.
Jaz nisem ta ki je za oči ni meja mogoče je
Ubežati človeške oči spletejo neprehodno in
Kaotično mrežo kar je bilo prej svobodno se
Je spremenilo nastal je nov občutek porojen
Med zvokom svetlobo in vonjem postal sem
Kos kaosa potnik ki potuje ob reki navzgor
Ne želim postati bog kot so to želeli nekateri
Veliki pesniki sem metulj senca na sliki kot
Je bil Chou Tse ki ni več vedel ali je Chou ki
Je sanjal da je metulj ali je metulj ki sanja da
Je Chou popotna duša a rad bi bil vrtnar kot
Je bil nesmrtni Yuan prepovedali so mi tudi
Gledati v zvezde češ da nisem vrač tudi moj
Jezik je pravijo prezapleten ni mu podoben
52.
Nikoli ne spim živim in sanjam sanjam ko
Živim in ko spim tudi to je življenje je dejal
Fernando Pessoa smo le tisto kar sanjamo
In ne vidimo tistega kar vidimo ampak tisto
Kar smo to je ugotovil tudi Krakar svet je
Opazoval s svojega nebotičnika skoraj vse
Je enako rahlo sovražil se počutil samega
V svojih sanjah ni bilo več veliko človeka
V njem postajal je zlovoljen starec ki čaka
Burjo da ga prevrne rad bi pisal spomine pa
Se ne spominja več niti sanj tudi naslovi so
Zbledeli ne smejte se moji pozabljivosti
Je rotil pogovarjajte se z menoj da se bom
Spomnil kdo sem da nisem nekje drugje
53.
Takoj ko je Emanuela zaprla vrata za seboj
Jo je objela gosta tema tema in molk obstala
Je pribita od strahu s široko razprtimi očmi
Je strmela v neusmiljeno temo mrlič je tu in
Preži name čutila je da se ji trga krik groze
Iz vsega telesa Rembrandt je opazoval svojo
Sliko dan je že si je mislil dolgo je le duhal
Sveže barve bel vrat kot iz alabastra velike
Oči so se mu zdele srečne Emanuela si je
Govorila nič hudega nisem naredila kako
Sem neumna sinoči sem te slišala jokati je
Rekla Sarah strah me je bala sem se da me v
Moji sobi čaka mrtvec Sarah se je zazdelo da
Da je Emanuela kot iz davno minuli časov
54.
Prostor zakajen v kotu pianist igra v fanki
Stilu saksofonist zdolgočasen Apollinaire
Pravkar zapisal svojo pesem V ponedeljek
Ulica Christine Sinatra se je učil peti jazz
Natakar je pravkar rekel gospod bi hoteli
Ugasniti cigareto tako je preveč zakajeno
Toulouse Lautrec je pravkar dokončeval
Svojo risbo za klavirjem sta se pričkala
Sinatra in Brel Emanuela je padla s slike
Sinatri je padla cigara iz ust Rembrandt je
Bil besen in je začel vpiti vsi so ga gledali
Odprtih ust kot da ga ne prepoznajo Ježek
Je pričel pripovedovati svoje šale Nikomur
Se ni zdel smešen Curtiz je snemal nov film
55.
V moji hiši so vrata vedno odprta vstopi
Luči so prižgane šipe na oknih popokane
Sedaj imam novo pohištvo poleg omare
Visi ogledalo se spominjaš nesmešne šale
Pripovedovala jo je moja sestra saj ti veš
Kakšna je ko spije čašo vina preveč obesi
Se prvemu okrog vratu Simon misli da je
Moja sestra kurba Simon ne pozna žensk
Sestra pravi v mojo hišo prihajajo vsako
Jutro duhat sveže pečeni kruh kruh ki diši
Iz pekarne nasproti mimohodci so večni
O njih je pisal že Herodot zapustijo svoj
Rodni kraj in se izdajajo za čarovnike v
Njih ni nič človeškega spomnim se vrat
56.
Swedenborg pravi tudi da je bog človeku
Dostopen samo preko Kristusa in Czesłav
Miłosz da ljubezenska zveza med moškim
Žensko zaobsega nedoumljivost stvarnikove
Ljubezni do stvarstva nobena beseda ni več
Nedolžna prodajalce besed je treba zapreti
Obstaja možnost odrezanih jezikov človek
Je pomanjšan na atome je pregnan nekdo bo
Moral plačati nisem stražar puščic kaj je z
Drugimi preroki I kill you Mr President
Kraljevi pisarji zastopajo koristi velikega
Kralja odpirajo pisma in berejo satrapi niso
Zanesljivi mnoge naučijo kako molčati rad
Bi posvaril razsvetljenje oče naš v podobi
57.
Vsakdanji prizori prihodnosti prihajanje
In odhajanje pozabljeni kadri točka ki se
Premika po krogu sem znotraj vzporedne
Resničnosti zabavno je bežati po vedno
Enaki poti lahka tarča pišem se IF lahko
Me je zadeti popolnoma nag sem povsem
Do zadnjega stiha sem na koncu jezika
Sem razcepljenega jezika sem skupaj z
Njim sem piroman sem krila sem sanjal
Dovoljenje za polet sem sanjal ptica da
Sem sem sanjal sem ta ki ne verjame v
Pobožne pokleke pomešal sem prizore
Priklenjen sedim ob ognju in opazujem
Kako počasi ugaša veter prihaja z juga
58.
Degas je rad govoril da muze med seboj
Nikoli ne diskutirajo delajo po ves dan
Ločeno ko se zvečeri in je delo končano
Se srečajo in plešejo ne govorijo mnogo
Po razdevičenju se ponavadi pojavi samo
Rahla krvavitev v živi krvi umetnost zares
Njihov jezik je zapleten retorični poudarki
Kaj sem že hotel reči nič patetičnega jezik
Pač nekega dne so diskutirali Degas pa
Zola pa Mallarmé o diamantih in dreku
Zola je rekel da se mi zdita enaka pa je
Mallarmé rekel ampak diamanti so bolj
Redki sicer molk ne mara besed Degas je
Zelo rad risal plesalke kri je narisal težko
59.
Degas je rekel da je Mallarmé šolarjem
Prebral sonet občudujoče so ga hoteli
Parafrazirati vsak na svoj način sončni
Zahod triumf zore Mallarmé nič od tega
To je moja moja omara ampak Mallarmé
Menda nikoli ni bral svojih stihov razen
Coup de Des le da na štiri oči preverjal je
Vtis veliko je govoril o plesalkah in tudi
Valéry je veliko govoril o plesu kaj sem
Že dejal veliko se bomo pogovarjali ja o
Alkemiji se bomo pogovarjali vi mešate
Vaše barve tone strgate zvečer je paleta
Prazna pesnik občudujoče obsedi njegov
Duh je ostal na papirju nič mu ni ostalo
60.
Zgodnja doživetja osamljenosti ali izgube
Imajo lahko za posledico stalno dosmrtno
Občutljivost nevrobioloških sistemov ni
Več belih ptic nikjer nihče ne poje ni slik
V krvi simptomi preteklosti bogati živijo
Dlje načelna usmeritev evropske unije je
Vpogled v drobovje statističnih podatkov
Visoko izobraženi Slovenec živi sedem
Celih tri leta dlje biološki prstni odtis geni
Ne vodijo lastnega avtističnega življenja
Komunicirajo z zunanjim svetom nataknem
Si čelado potegnem meč in že deklamiram
Prešernove sonete včasih me obide želja
Slovenska usoda klinična hvaležnost veže
61.
Göbels je pisal drame dokončal si je samo eno
Der Wanderer verjel je v svoje lastno pesniško
Poslanstvo stres ki je izzvan z medčloveškimi
Odnosi ne vodi nujno v prizadetost osamljenost
Kot faktor bolezni trajna povišana koncentracija
Stresnih živčnih prenašalcev glumata kortizona
Lahko ogroža živčne celice njihove mreže kaj
Je lopovi meni je od vsega svet dajal vedno le
Pol siromaka lahko pokopljejo v manjši grob
Mater jim njihovo jaz sem poslan z baklo in
Jeklom ki ga hranim le za vas je dejal vodja
Nekaj novega prihaja agresija v službi sociale
If you can't join them beat them If you can't
Beat them join them geni so podobni klavirju
62.
V iskanju vrhunca Berlin je bil zbirališče vseh
Modernih smeri dadaizma futurizma kubizma
Rdeči Berlin pod preteklostjo bomo potegnili
Črto začeli na novo vsakega ki ne bo pripravljen
Bomo izključili z njim na hitro opravili žri ali
Umri svoboda pisane besede statistični urad
Opozarja daj dam daj da kdaj se konča mladost
Vse je v muzejih porast slabih slikarjev konec
Devetnajstega stoletja je nepriljubljeni sonet
Romantike prišel spet v modo napisano je bilo
Spet mnogo čudovitih nepotrebnih sonetov in
Bilo je mnogo velikih pesnikov pisali so sonete
Degas je pisal sonete ves dan je izgubil z enim
Prekletim sonetom se sonete piše le z besedami
63.
V ozkem trikotniku je vladala teža praznine
Bila je posvečena pokrajina vladala je trda in
Resnična strast nič ni bilo prepuščeno slučaju
Nikogar ni povezovalo razumevanje ampak
Zloba razstava sporočil v obliki črk neonsko
Osvetljenih ljudje tekajo kmalu ne bo več na
Voljo nič drugega razen smrti dogodki tečejo
Spremembe so majhne pust neploden planet
Krakar se je zavedel bil je ujetnik brez dvoma
Blizu temi ljudje množica najprej je bilo zrnce
Samote potem le hladnokrvna programiranost
Pastirji človeških glav vedno ista zgodba pa
Saj pravijo vsakdo je podoben kaki živali je
Pripomnila Johana Krakar je prižgal cigaret
64.
Ne utapljaj se tako globoko v nečimrnosti si
Manjši žepna maketa včerajšnjega dne umri
Naravno rad imaš srečne konce črne metafore
Diši po milosti in narkozi jezik je omrtvičen
Krematorij je rekel nekdo oskrbnik dela le
Občasno platno na steni bo naslikano platna
So vsa enaka štirikotna le Makuc je opustil
Črne sence njegove barve so okraste sence
So toplo sive mehke kot kraški kamen ptiči
Niso zlovešči velike oči imajo ne morejo jih
Skriti zakaj toliko nezloveščih ptic in tišine
Naslikan včerajšnji dan ptice bi morale biti
Na krematoriju niso na istih platnih platno
Ne vzdrži naravne smrti jezik ni omrtvičen
65.
Ne razumem pesmi je dejala Johana zjutraj
Nauči se slovenskega jezika bi dejal Valéry
Ali pa se nauči pesem na pamet in v mislih
Ujemi melodijo počasi ujameš tudi samega
Sebe L' Ame de la Danse na meji si zapreš
Oči ne izgine vse vtisnjeno je prisluhni zdaj
Najstarejši je strah pred neznanim je dejal
Lovecraft prepovedano znanje je na dosegu
Ni mrtev kdor leži na veke v grob zaprt in
V čudnih časih lahko umre še sama smrt je
Prebral Krakar ko je iskal svoja vrata ob
Svitu sem se zbudil z besedami ki jih prej
Nisem razumel čutil sem da je to pesem
Je dejal Johani ne verjamem več v boga
66.
Pol temen del obraza se ne vidi ne ve se
Koliko obraza če je to obraz se vidi krinka
Mrak govori vpeto ulovljeno zamenljivo
Ne ve se kdo govori zakaj govori govori
Niso napisani rečeno ni rečeno zapisano
Ni zapisano zato ga ne vidiš zalomljen je
V zrcalu razpokano v stotine razpok mrak
Zarezan s svetlobo robovi sveto grlo nemo
Bližina prostranstvo božja bolezen obraza
Krinka zakriva jezik laže tema zadaj lovi
Svetlobo bežijo prividi prividi premikanje
Kos prostora izgubljeno ravnotežje brez
Jezika jaz zapisovanje daljav notranjost
Preročišča srečanje slike glasovi sam sem
67.
Picasso je slikal v srajci in kravati Williamu
Se je to zdelo čudno vzel sem fotoaparat in
Ga fotografiral La tout n'est qu'ordre et beauté
Dal mi je naslov dveh odličnih restavracij v
Barceloni večerjal sem pod Sagrado familijo
http://es.wikipedia.org/wiki/Paella#Paella_marinera
Jutri grem na vlak Barcelona-Valencia-Granada-
Sevilla slikati ni težko ko ne znaš je dejal slikati
Je težko kadar znaš jutri greva v Figueres k
Daliju veš žal mi je da bom umrl v Franciji
Ni pravično demoni me imajo v svoji lasti
Leteti pomeni leteti na lastnih krilih mi je
dejal Apollinaire ob druženju z Bretonom
Lahko njemu pesniku je mrmral le diable
68.
Vsi so zaploskali sonce v očesu prostor je
Nastal s svetlobo pred izzivom ne obstajaš
Umreš z odprtimi očmi obraz obrnjen vase
Vloge razdeljene slava vsemu pametni vse
Zapečatijo skrivnosti prihajajo skozi izhod
Izhod je v popolni ranljivosti velikih zgodb
Ni pregnanstvo preti nepoznano je kje biti
Lepo je biti skrit čutim da bom izginil sivi
Krakar plesalka je na na odru čaka kraljica
Izhod je v popolni ranljivosti velike strasti
Čiste blodnje usta zapuščajo obraz smrt je
V slovenščini ženskega spola krinka vloge
So razdeljene usode so redke in dragocene
Ujetost v očesu slepe boginje stapljanje je
69.
Izmišljam si stvari Bandži džamping pri
Petindevetdesetih sredi vrta sem postavil
Vrata kako naslikati tišino modri sonet je
Modrina izmišljija blue blues prehajanje
Romanje o čem še sploh govoriti obljube
In strah naprodaj je hoja varna poslušajte
Je vpil Krakar tak je kot Seneka pesnik je
Ničesar skupnega nima z nikomer z vami
Izmišlja si sam je dejal da prestrašil se je
Svojega lastnega glasu odel se bo v nemo
Neminljivost zanka okrog vratu umiranje
Je veščina obvladajo le nekateri umri so
Dejali kdorkoli že si igra ki se ji je težko
Izogniti naj bo utemeljena črna modrina
70.
Sumljiv je kdor govori kdor molči še bolj
Govoriti si ne upajo stene imajo ušesa še
Zabodli bi marsikoga ki misli kdor psuje
Cezarja kliče smrt kdor hvali nosi glavo
Na prodaj slišim svoj glas in vem kaj go-
vorim vidim črno kot da je vse za črnim
Steklom še veliko bi imel povedati brez
Svetlobe ni luči in brez svetlobe je težko
Pogledati vase zažgati torej kdo bo koga
Kje se svetlika kaj zagori ko gori cirkus
Slepi Ray Charles v prodajalni klavirjev
Nekoč bo svetlo vidno bo postalo vidno
S smrtjo se poravnajo dolgovi vedelo se
Bo kdo govori vse bo zabeleženo začetek
71.
Nova moč usode je uspeh objava fotografij
Povzroča moralno paniko Bertolucci je tudi
Pesnik poezija kot instrument zbiranja solz
Za teater obračunati so kričali Gang of four
Nebo nad Ljubljano nekaj poetične ironije
Med tisočimi se ena smrt hitro pozabi tisoč
Fotografij tisoč pogledov bivališča lutk pod
Navidezno novim jutri se bomo spomnili na
Nekoristnost ponavljanja vsi govorijo cilj
Cilj cilj spet psihoanaliza kako živeti spim
Samo podnevi je rekla zadnjič Johana noč
Je dragocena me drži za roko je govorila
Sedim v kuhinji in kuham makarone za
Mačke rada bi bila čistilka nočem usode
72.
Spomini na mladost kaj se je zgodilo takrat
Polnijo prostor prostora zmanjka zdaj hodiš
Nazaj prav zdaj potrebujem močno kavo le
Zakaj hočeš eksistirati v spominu sprašujem
Odšla si Simon nikakor noče biti ptič mož v
Beli srajci je zagorele polti njene oči se vra-
čajo v moje sanje je dejal Eluard ohranila se
Je oblika njenega sijaja ptič odleti kot sredi
Spanja zaprt v svoj polet Paul Klee zapis v
Dnevnik eno oko gleda drugo čuti objameš
In zapreš oči vsako oko zapiše ogledalo je
Slika obrnjena zmenek v praznem lepilo
Tukaj in danes poslušam Diano Krall še
Včeraj sem poslušal Nino Simone kocke
73.
Slovenci so v srednji Evropi najboljši pri
Oponašanju rukanja počasi se učim stanje
Je slabokrvno nalepke morajo biti na vseh
Izdelkih ribe vstopajo v mojo hišo zarota
Kaj narediti Janez je moj prijatelj vabi me
Na lov Janez je mesar v prostem času igra
Tišino na pogrebih čez dan prodaja srnino
Zvečer igra tarok pravi do bo umrl veliko
Pred menoj skrbi ga kdo bo sviral tišino
Ko bo umrl dejal sem da je moj prijatelj
Naj ne skrbi Johana je dodala da je tudi
Njen prijatelj Johana nima pojma o klicu
Jelena k ribam pašejo oljke in rdeče vino
Johana vsak dan resno spremlja osmrtnice
74.
Nekje sem prebral da je pogrebnikom dež
Všeč meni dež diši spominja me na Sarah
In pisma in na Vito Mavrič in dež prši čez
Pigal pisati v jeziku dežja deževne besede
Deževne črke škropot vesolja ko pesem
Postane slika list sem ki prestreza kaplje
Kako ubiti pevca kako lirski jaz vključiti
V okolje da se bo rimalo na dež najprej je
Bil kamen potem kaplja kaplje ne umirajo
Zaman Nil igitur nors est … kaplje bolijo
Sivi sonet odzvanja v sobotnem večeru na
Mizi je rdeče vino z Lesbosa zunaj ljudje
Premočeni do kože pesnik somraka išče
Drevo da se bo obesil žari v zanosu kajti
75.
Dveri so vedno odprte kruh življenja piše
Na materinem molitveniku transplantacija
Srca je zanimiva tema težko jo je zasrati
S sentimentalnim in svetoboljem razen če
Ne postaneš pesnik ko ti zamenjajo srce in
Po bolezni raka ko tuji organ postane tvoj
Novi jaz naenkrat si lahko sam sebi tujec
Ujetnik lahko napišeš sonet nesvobode ali
Zbirko kratkih zgodb tvojega življenja ne
Igraš več jazz ne improviziraš več srce si
Zaželi da začneš pisat dnevnik biografijo
Zaželi si da končno iz sebe nekaj narediš
Ti pa na mizi pustiš odprto knjigo in flašo
Vina in počakaš da nehajo delati zaklopke
76.
Nazadnje imaš čez glavo tega novega sveta
Je dejal danes Guillaume Apollinaire papež
Se boji reči dost mam nečista fikcija otrok
Novega časa v nakupovalnem centru sredi
Dne srečaš tudi njega oba bereta kataloge
Sveče s petdeset odstotnim popustom pod
Pomarančami iz Španije najdeš grške fige
V spominu luknja cona razpetost na teve
Zavec ki je zmagovalec Johana želi kupiti
Lasuljo Simon laže ko ji govori da jo ima
Rad Johana ve pajki pletejo mreže ponoči
Zjutraj se mreža zaplete v lase onadva sta
Na razprodaji pokupila vse sveče naokoli
Polno znamenj Johana pomaranče in fige
77.
Poglodano nebje razodeto razgaljeno list
Za listom obračaš zanemariš trenutek vra-
ča se kot zlatošito pregrinjalo lažna preja
V gubah nedorečeno krakasta duhamorna
Zgodba vodna bolha ima sedemtisoč genov
Več kot človek pa se še vedno razmnožuje
Nepopolno hrana drugim pesniki na robu
Živčnega zloma obračaš list za listom vsak
Dan odhajanje vsak dan na novo Krakar še
Vedno išče sebe Krakarju uspelo narezati
Zelo drobne rezance primer še preučujejo
Literarni kritiki raziskujejo njegovo dušo
Kaj je gniloživka rečni valovi so čuden
Pojav videli so ptico leteti učijo se jezika
78.
Oblekla mu je prisilni jopič ljubezen je
Dajanje je rekla Johana srce je mišica ki
Se najbolj utrudi od ljubezni prosti verz
Hudobna mala devica nož zarit do ročaja
V rano končno je uspela odpeljala ga je
Na božjo pot v Kompostelo tam bo lahko
Srečal samega sebe najpomembnejši bodo
Vrvohodci je treba biti bos ali obut baje
Je na obali konec sveta koga srečaš tam
Slikanje lobanj reši se kdor se more K je
Padel v depresijo konca ni povečati si je
Treba dioptrijo jermeni s katerimi norce
Privežejo tatovi duš slikanje lobanj črvi
Bodo pocrkali Johana je skočila iz kože
79.
Življenje ni naplavina s pravim receptom
Je kuhanje igra WC račka razkužuje duše
Možgani na recept driska zakaj bi bral če
Če nimaš možganov oseba brez volje kako
V kraljestvo mrtvih se sprašuje Krakar za
Njim so pota kamnita neravna ne upa si več
Gledati nazaj proti cilju greš peš pešačiš v
Rakovo smer cona vstopil sem neveden in
Omamljen vse so mi vzeli ničesar vrnili in
Nič se ni zgodilo jaz nisem jaz je dejal že
Juan Ramon sem tisti ki gre ob moji strani
Ki ga včasih zagledam tisti ki ga le včasih
Vidim tisti ki hodi tam kjer mene ni cesta
Brez konca recepta ni ogrne rado se v črno
80.
Ni globlje skrivnosti kot je človek pravi
Že Sofokles po poti pobiraš ostružke in
Jih lepiš v svoje podobe bereš njegovo
Pesem hodiš med množico prisluškuješ
Ubili ste človeka glasovi glasovi naj bi
Poslušal srce silni so klici kaj pa berete
Gospod besede besede besede je zarjul
Nič ne slišiš kaj ubiti ni beseda utopiti
Se v plesu dveh besed to bi rad kdorkoli
Je lahko plesalec dvojnik je brezobličen
In brez besed okužen z radioaktivnostjo
In grehi izgnan dokumentacija obstaja v
Skrajnem primeru poskusiti z domišljijo
Je zamrmral Celan sinoči sva vince pila.
