Ivo Frbéžar: OROSILO OROSILO, Poetry
Govoril bom vse tiše
Govoril bom vse tiše
dokler ne bom šepetal tako tiho
kot grešnik
v spovednici
Šepetal bom vse tiše
dokler ne bom šelestel tako tiho
kot šelestijo listi
v vetru
Šelestel bom vse tiše
dokler ne bo moj glas
kot glas peska
na morski sipini
in bodo slišali
le tisti
ki čakajo
in poslušajo
*pesem je nagrajena na mednarodnih festivalih v Skopju (MK) in Varni (BG)
*International Price in Skopje and Varna
(from Colection Orosilo orosilo/Bedewed bedewed)
Ivo Frbéžar: Brinove jagode, Haiku poetry
White snowflakes in Bele snežinke v Beli snegulki vo
a wet blizzard Tears mokrem metežu Solze mokar metež Solzi
of dead children in heaven mrtvih otrok v nebesih na mrtvi deca na nebo
*
Sandy infinity in a Peščena brezkončnost v Pesočen beskraj vo
universe of brain Seed vesolju možganov Seme vselanata na mozokot Seme
of light and death svetlobe in smrti na svetlina i smrt
*
A golden herbarium Zlati herbarij v Zlatnorogov otsjaj vo
in a frame of obsessions Sacrament okviru obsesij Sacrament zlatoto na sjajni otsjaj Temninata
of a schizophrenic mind shizofrenčnega uma vo kralski prozorec *
*
White graves by Beli grobovi z Beli grobovi so
white crosses marked Nights belimi križi označeni Noči beli krugovi odbeležani No´ki
in the power of powerlessness v moči nemoči vo mo´kta na nemo´kta
*
Dusty road in Prašna cesta v Prašljiva ulica vo
the stardust A Mysterious zvezdnem prahu Skrivnostna svezdena prašina Tainstvena
door vrata vrata
&
Available in japan tongue:
(edited by Ban'ya NATSUISHI, editor of INTERNATIONAL HAIKU MAGAZIN ginyu
Tsuruse-Nishi, FUJIMI, SAITAMA, Japan; published in magazin no. 32)
(R)
(pesem ni prevod originala in angleškega prevoda haikuja objavlojenega na levi...
haiku na mekedonski ne prepev od slovenečki originalni i engleski prepev na leva strana!)
a wet blizzard Tears mokrem metežu Solze mokar metež Solzi
of dead children in heaven mrtvih otrok v nebesih na mrtvi deca na nebo
*
Sandy infinity in a Peščena brezkončnost v Pesočen beskraj vo
universe of brain Seed vesolju možganov Seme vselanata na mozokot Seme
of light and death svetlobe in smrti na svetlina i smrt
*
A golden herbarium Zlati herbarij v Zlatnorogov otsjaj vo
in a frame of obsessions Sacrament okviru obsesij Sacrament zlatoto na sjajni otsjaj Temninata
of a schizophrenic mind shizofrenčnega uma vo kralski prozorec *
*
White graves by Beli grobovi z Beli grobovi so
white crosses marked Nights belimi križi označeni Noči beli krugovi odbeležani No´ki
in the power of powerlessness v moči nemoči vo mo´kta na nemo´kta
*
Dusty road in Prašna cesta v Prašljiva ulica vo
the stardust A Mysterious zvezdnem prahu Skrivnostna svezdena prašina Tainstvena
door vrata vrata
&
Available in japan tongue:
(edited by Ban'ya NATSUISHI, editor of INTERNATIONAL HAIKU MAGAZIN ginyu
Tsuruse-Nishi, FUJIMI, SAITAMA, Japan; published in magazin no. 32)
(R)
(pesem ni prevod originala in angleškega prevoda haikuja objavlojenega na levi...
haiku na mekedonski ne prepev od slovenečki originalni i engleski prepev na leva strana!)
Ivo Frbéžar: Kamnaj kamen kameno besedo...; poetry
In če je kamen Iz barve in kamna Je moj kraj Na prašni poti Epilog
In če je kamen Iz barve in kamna Je moj kraj Na prašni poti In če je kamen
in če stržen plamen je hiša iz zemlje je moj kraj
ko pade sijajen ko diha v oblak ob prašni poti
kamen iztisnjen zemlja spuhti stopinja
in žgoči plamen iz sončnih žarkov je mokra sled na pot in žgoči plamen
ta kamen starodaven ta zemlja na travnik čez večer
zaživi na novo ko prši ko burja je odblesk
v korak vtisnjen z neba zaihti brazgotina
in črni pramen v objemu poletja je odblesk naokrog se vrnem in črni pramena
in vrača ogenj v vročici lesketa nad reko čez osvetljeno
ko lebdi ne zazveni noč prek roba
v prazen mrak oveni ko veter završi zadrhti z neba
in če ostanem ob starem mostu je vedno zemlja na kalnem in če ostanem
sivi kamen osvetljena ko diha samo včasih ko diha
mrzel hiša brazgotina ledeni čez šir in dalj
obleži kamnita ob vznožju hriba mimo se vrti ta zemlja
In če je kamen Iz barve in kamna Je moj kraj Na prašni poti In če je kamen
in če stržen plamen je hiša iz zemlje je moj kraj
ko pade sijajen ko diha v oblak ob prašni poti
kamen iztisnjen zemlja spuhti stopinja
in žgoči plamen iz sončnih žarkov je mokra sled na pot in žgoči plamen
ta kamen starodaven ta zemlja na travnik čez večer
zaživi na novo ko prši ko burja je odblesk
v korak vtisnjen z neba zaihti brazgotina
in črni pramen v objemu poletja je odblesk naokrog se vrnem in črni pramena
in vrača ogenj v vročici lesketa nad reko čez osvetljeno
ko lebdi ne zazveni noč prek roba
v prazen mrak oveni ko veter završi zadrhti z neba
in če ostanem ob starem mostu je vedno zemlja na kalnem in če ostanem
sivi kamen osvetljena ko diha samo včasih ko diha
mrzel hiša brazgotina ledeni čez šir in dalj
obleži kamnita ob vznožju hriba mimo se vrti ta zemlja
Ivo Frbéžar: Kdo me je videl; kratke zgodbe /short stories
Zalika
I
Spominjala se je Zalika pripovedi svoje stare babice.
Da so bili ljudje včasih strašno hudobni. In da se je bog zato hudo ujezil.
Pa jim je poslal dežja, da jih potopi.
In je deževalo.
In je deževalo.
Dneve in noči …
Štirideset dni.
Najvišjim planinam si komaj mogel videti vrhe iz vode.
In nihče se ni rešil, razen starega Noeta in njegovih.
Stari Noe pa je molil in prosil boga, naj bo milosten. In Bog ga je uslišal.
Preko neba je naredil mavrico ….
V opomin …
II
Tudi pozimi, ko je brila burja kot rezilo prek ravni, ni bilo tako pusto in hladno kot tistega jesenskega dne.
Mrtva tišina ni pustila, da bi človek dihal, da bi slišal šum živali pod listjem. In potem si je skupaj z deževnimi kapljami pričel utirati pot skozi odprtine.
Mrak se je začel dvigovati in polniti kotanje in pustinje.
Posebej doli v Dolu, v Velikem grabnu, kamor je skočil nekoč, kot so ljudje dejali, mlad vojak stoječ na straži. V tisti gosti megli, mraku, ni bilo razbrati prav ničesar.
Le reka je doli v svojih vdolbinah šumela vedno enako.
Vedno enako.
III
Ko je bilo Zaliki šestnajst let,
ko je bila lepa mlada, kot češnjev cvet,
ko lepše takrat ni bilo daleč okoli – je odšla.
In potem je minilo leto in pol.
In tedaj se je vrnila Zalika.
Z detetom v naročju.
Ni jokala.
Le lica in oči so ji ostala mila kot nekdaj.
Ni več jokala.
Le na licih je ostala solzna sled.
IV
Spominjala se je Zalika davnih dni, ko je štela še deset pomlad.
Ko je ob večerih sedela v travi.
Naslonila je svojo glavico na roke in sanjala s široko odprtimi očmi.
Prisluškovala. Takrat je silna radost polnila njena nedra.
Takrat je bila večkrat vesela kot otožna.
In si je zapela.
Opita z duhom timijana.
V
Dejali so vaščani, da doli v Velikem grabnu, tam, kjer prične se mokro polje,
tam, kjer se začne močvirje,
tam, kjer so rupe, ki ob povodnji narasto,
je nekoč mlada kmetica vanje z voli zapeljala.
In so še dejali, da je niso našli mesec dni.
Ne nje, ne ojnic, ne voli.
Mesec dni.
In potem so sporočili, da so jih našli v dolini, v Krški vasi, kjer voda spet pridre na dan.
VI
Da, Zalika bila večkrat vesela kot otožna.
Mnogokrat je bilo čuti njeno pese.
Bila je mila, sladka njena pesem tihega večera.
Tako je nevede spodila ledeno sonce v črno noč.
Le tiha glasba je ostala v njenem dihu -
rosna duša v večerni čar ujeta.
VII
Tistega pustega jesenskega dne, ko je prenehalo deževati in ko se je veter malo polegel, se je doli, čez polje raztegnila mavrica.
Zalika je vzdrhtela.
Zgrabila je otroka in stekla. Naravnost tja.
Pritekla je v graben. Tam je klecnila in si ranila koleno.
Veje so jo tolkle po obrazu in rokah. Vendar ni odnehala.
Saj je bila mavrica čisto blizu.
Prispela je do močvirja. Vodje rupe ni videla.
Le v mavrico je gledala.
Izvlekla se je iz močvirja.
Samo malo mora še preteči pa bo tam.
In pri srcu ji je postalo toplo, zopet je čutila kri v žilah.
Zaplala je v mladem telesu.
Samo še malo.
Malo.
Samo še malo ….
stekla je med grmovjem tam ob robu zamolke razlite vode.
Tu nekje bi morala biti pot! Saj je vode samo malo.
Tam je vode samo malo.
Tam je zopet trava.
Pot... in jo bo dosegla... pot.
Pot, ki pelje spet domov …
In nenadoma je teman oblak, ves mrk in siv, prekril sijajno mavrico in hladno polje je postalo še hladnejše.
In vso deževno noč je zopet pihal veter.
In mnogo senc se je sprehajalo prek polja tja do roba, tja do Velikega grabna.
Skozi veter, mrak, je bilo čuti glas in jok in drhteče klice
… Mama, mama …
… mama,
mama …
VIII
Vsi so se bali tistega polja in rup.
Malokdo je zavil tjakaj, med tisto šibje.
Že veliko zašle živine in ljudi je utonilo ta.
Tudi voz z volmi in mlada kmetica nekoč.
IX
Čez mesec dni so kmetje našli mlada trupla prav v Krški vasi.
Mlada, bela, mokra lica so tiho spala.
In nihče ni videl.
Pod belo srajco so se prsi lahno dvigovale in mala ročica je podrhtevala v zlatorjavih laseh.
Opombe:
rupe: =>meandri, rečni rokavi; tudi ponikalnice, ponikalniške jame v katere izginja voda na kraških poljih (rupa; narečno, dolenjsko, na močvirnem območju, ponikalniških jezerih kot je Radensko polje pri Grosupljem..
I
Spominjala se je Zalika pripovedi svoje stare babice.
Da so bili ljudje včasih strašno hudobni. In da se je bog zato hudo ujezil.
Pa jim je poslal dežja, da jih potopi.
In je deževalo.
In je deževalo.
Dneve in noči …
Štirideset dni.
Najvišjim planinam si komaj mogel videti vrhe iz vode.
In nihče se ni rešil, razen starega Noeta in njegovih.
Stari Noe pa je molil in prosil boga, naj bo milosten. In Bog ga je uslišal.
Preko neba je naredil mavrico ….
V opomin …
II
Tudi pozimi, ko je brila burja kot rezilo prek ravni, ni bilo tako pusto in hladno kot tistega jesenskega dne.
Mrtva tišina ni pustila, da bi človek dihal, da bi slišal šum živali pod listjem. In potem si je skupaj z deževnimi kapljami pričel utirati pot skozi odprtine.
Mrak se je začel dvigovati in polniti kotanje in pustinje.
Posebej doli v Dolu, v Velikem grabnu, kamor je skočil nekoč, kot so ljudje dejali, mlad vojak stoječ na straži. V tisti gosti megli, mraku, ni bilo razbrati prav ničesar.
Le reka je doli v svojih vdolbinah šumela vedno enako.
Vedno enako.
III
Ko je bilo Zaliki šestnajst let,
ko je bila lepa mlada, kot češnjev cvet,
ko lepše takrat ni bilo daleč okoli – je odšla.
In potem je minilo leto in pol.
In tedaj se je vrnila Zalika.
Z detetom v naročju.
Ni jokala.
Le lica in oči so ji ostala mila kot nekdaj.
Ni več jokala.
Le na licih je ostala solzna sled.
IV
Spominjala se je Zalika davnih dni, ko je štela še deset pomlad.
Ko je ob večerih sedela v travi.
Naslonila je svojo glavico na roke in sanjala s široko odprtimi očmi.
Prisluškovala. Takrat je silna radost polnila njena nedra.
Takrat je bila večkrat vesela kot otožna.
In si je zapela.
Opita z duhom timijana.
V
Dejali so vaščani, da doli v Velikem grabnu, tam, kjer prične se mokro polje,
tam, kjer se začne močvirje,
tam, kjer so rupe, ki ob povodnji narasto,
je nekoč mlada kmetica vanje z voli zapeljala.
In so še dejali, da je niso našli mesec dni.
Ne nje, ne ojnic, ne voli.
Mesec dni.
In potem so sporočili, da so jih našli v dolini, v Krški vasi, kjer voda spet pridre na dan.
VI
Da, Zalika bila večkrat vesela kot otožna.
Mnogokrat je bilo čuti njeno pese.
Bila je mila, sladka njena pesem tihega večera.
Tako je nevede spodila ledeno sonce v črno noč.
Le tiha glasba je ostala v njenem dihu -
rosna duša v večerni čar ujeta.
VII
Tistega pustega jesenskega dne, ko je prenehalo deževati in ko se je veter malo polegel, se je doli, čez polje raztegnila mavrica.
Zalika je vzdrhtela.
Zgrabila je otroka in stekla. Naravnost tja.
Pritekla je v graben. Tam je klecnila in si ranila koleno.
Veje so jo tolkle po obrazu in rokah. Vendar ni odnehala.
Saj je bila mavrica čisto blizu.
Prispela je do močvirja. Vodje rupe ni videla.
Le v mavrico je gledala.
Izvlekla se je iz močvirja.
Samo malo mora še preteči pa bo tam.
In pri srcu ji je postalo toplo, zopet je čutila kri v žilah.
Zaplala je v mladem telesu.
Samo še malo.
Malo.
Samo še malo ….
stekla je med grmovjem tam ob robu zamolke razlite vode.
Tu nekje bi morala biti pot! Saj je vode samo malo.
Tam je vode samo malo.
Tam je zopet trava.
Pot... in jo bo dosegla... pot.
Pot, ki pelje spet domov …
In nenadoma je teman oblak, ves mrk in siv, prekril sijajno mavrico in hladno polje je postalo še hladnejše.
In vso deževno noč je zopet pihal veter.
In mnogo senc se je sprehajalo prek polja tja do roba, tja do Velikega grabna.
Skozi veter, mrak, je bilo čuti glas in jok in drhteče klice
… Mama, mama …
… mama,
mama …
VIII
Vsi so se bali tistega polja in rup.
Malokdo je zavil tjakaj, med tisto šibje.
Že veliko zašle živine in ljudi je utonilo ta.
Tudi voz z volmi in mlada kmetica nekoč.
IX
Čez mesec dni so kmetje našli mlada trupla prav v Krški vasi.
Mlada, bela, mokra lica so tiho spala.
In nihče ni videl.
Pod belo srajco so se prsi lahno dvigovale in mala ročica je podrhtevala v zlatorjavih laseh.
Opombe:
rupe: =>meandri, rečni rokavi; tudi ponikalnice, ponikalniške jame v katere izginja voda na kraških poljih (rupa; narečno, dolenjsko, na močvirnem območju, ponikalniških jezerih kot je Radensko polje pri Grosupljem..
Ivo Frbéžar: Jezikanja; poezija / poetry
Ljudje so predrzni Jezikanja Se je nataknilo
S kakšno pravico Zlobni jeziki Se je še enkrat zataknilo
pa me sprašujete jezikajo zvilo rogelj vil
za resnico in skrivajo nasadilo na špico
in pravico barvo svojega jezika svoje mrzlo črevo
Kdo pa ste Jeziki ne smejo Se je zdanilo v
da si upate biti več rdeči razžrtem železju žrela
dvomiti da si upate jeziki ki ne razdrobilo vsa kolena
dvomiti jesikajo niso polomilo nohte na rju
Prekleti črvi Prave barve Se je zapeklo
črvivi obstaja nevarnost srce na litoželezni plošči
ali se zavedate da zajezikajo spustilo sokrvico v
da vas lahko svoj lasten jesihov jezik odtočno cev
Pohodim Jeziki so jezljavi jesihajo in Se je še enkrat nabodlo
ti boga težko jih je kontrolirati oko na močno špico
ali niso danes jeziki imajo zvezo razlilo sokrvico
ljudje predrzni ni res z jezikom ... po ročaju vso do dol ...
S kakšno pravico Zlobni jeziki Se je še enkrat zataknilo
pa me sprašujete jezikajo zvilo rogelj vil
za resnico in skrivajo nasadilo na špico
in pravico barvo svojega jezika svoje mrzlo črevo
Kdo pa ste Jeziki ne smejo Se je zdanilo v
da si upate biti več rdeči razžrtem železju žrela
dvomiti da si upate jeziki ki ne razdrobilo vsa kolena
dvomiti jesikajo niso polomilo nohte na rju
Prekleti črvi Prave barve Se je zapeklo
črvivi obstaja nevarnost srce na litoželezni plošči
ali se zavedate da zajezikajo spustilo sokrvico v
da vas lahko svoj lasten jesihov jezik odtočno cev
Pohodim Jeziki so jezljavi jesihajo in Se je še enkrat nabodlo
ti boga težko jih je kontrolirati oko na močno špico
ali niso danes jeziki imajo zvezo razlilo sokrvico
ljudje predrzni ni res z jezikom ... po ročaju vso do dol ...
Ivo Frbéžar: Vaginalni manevri (ali Infekcija hipofize); poezija / poetry
... vem, da je on
Nalahno
pritisne na kljuko
rahlo potrka
ne zvoni
vem da je on
srce mi vedno znova enako
noro utripa in pospešuje svoj ritem
vem
da je on
odpiram vrata
in se nasmehnem
pričakam ga gola
ogrnjena le v kopalni plašč
vem da mu je to všeč
vzamem šopek in steklenico iz njegovih rok
ki neučakano spolzijo pod frotir
in obstanejo na mojih bokih
njegove roke so tople
in njegove tople oči
se sklonijo k mojim
vse na njem je toplo
divje mu odpenjam
in slačim obleko
takega na pol golega ga
odvlečem na posteljo
zgrabim ga zapredem
dvignem ga nadse
in ga zapodim vase
tega mojega prekletega žrebca
vzamem mu dih
in ga zadavim
nalahno pritisne na kljuko
rahlo potrka
ne zvoni
vem
da je on ...
***
...znam da je on
lagano
pritisne kvaku
osećajno pokuca
ne zvoni
znam da je on
srce mi uvek jednako ludo
zatreperi i ubrzava svoj ritam
znam
da je on
otvaram vrata
i osmehnem se
sačekam ga gola
ogrnuta samo u svoj bade mantil
znam da mu se to svidja
uzmem buket i bocu iz njegovih ruku
koje nestrpljivo skliznu pod frotir
i zaustave se na mojim bokovima
njegove ruke su tople
i njegove tople oči
nagnu se ka mojima
sve na njemu je toplo
divlje mu raskopčavam
i svlačim odelo
takvog do pola golog
odvučem ga na postelju
zgrabim ga opletem
dignem ga nad sobom
i nateram u sebe
tog mog prokletog ždrebca
uzmem mu dah
i zadavim ga
lagano pritisne kvaku
osećajno pokuca
ne zvoni
znam
da je on...
*prevod v srbski jezik: Mia Stojić
aragraph.
Ivo Frbéžar: Stoji gorilna pisana (ali Za/nos); poezijia, aforizmi, dramatika
Nisem več isti
Na daje več odseva
luč, ki jo držim
v dlaneh, niti ne odmeva
glas, ki ga nosim
v svojih strasteh.
Nisem več isti
Nisem več isti,
oči so mi izsušili
mimoidoči, ki se vračajo
iz svojih odhodov.
Ne daje več svetlobe
ogenj, s katerim polnim
svoj dom,
ob katerem grejem
svoje telo.
Nisem več isti.
Nisem več isti,
zamenjal vas bom.
Naredil sem si svojo
tišino v svoji cerkvi.
Spim na dveh koncih.
Živim vmes.
Levim se.
Zakopal sem svoj glas
v mednožje svoje
zemlje.
Ivo Frbéžar: Kamenuj kamenné... (Volvox Globator, Praha; Czech translation), poetry
Do věčného bdění
Uklidnit uklidit se
utonout
do věčnosti
odprýsknout
shloučit sloučit se
stlouci se máselně
do mlžnosti
se rozlít
roztroubit roztrousit se
rozpopelit se
do vřavosti světa
mizet
vytavit vyplavit se
vykapat se
do večerních modliteb
do věčného bdění
(transl. by František Benhart and Lubomir Kasal)
Uklidnit uklidit se
utonout
do věčnosti
odprýsknout
shloučit sloučit se
stlouci se máselně
do mlžnosti
se rozlít
roztroubit roztrousit se
rozpopelit se
do vřavosti světa
mizet
vytavit vyplavit se
vykapat se
do večerních modliteb
do věčného bdění
(transl. by František Benhart and Lubomir Kasal)
Ivo Frbéžar: Molitva za rodot (´Ke zboruvam se potivko), Makedonski pisatelj, Skopje
´Ke zboruvam se potivko ...
´Ke zboruvam se potivko
so najtivok šepot
nebare ko grešnik
na ispoved
´ke šepotam potivko
ko tivko šumolenje
na lisjeto
vo vetrot
´ke šumolam ce potivko
duri glasot ne mi stane
kako sun na pesokta
na morskiot breg
a ´ke me čujat
samo tie
koi čekat
i slušaat
´Ke zboruvam se potivko
so najtivok šepot
nebare ko grešnik
na ispoved
´ke šepotam potivko
ko tivko šumolenje
na lisjeto
vo vetrot
´ke šumolam ce potivko
duri glasot ne mi stane
kako sun na pesokta
na morskiot breg
a ´ke me čujat
samo tie
koi čekat
i slušaat
