KDO ME JE VIDEL
Ivo Frbežar
(poetične črtice / poezija v prozi)
Zalika
I
Spominjala se je Zalika pripovedi svoje stare babice.
Da so bili ljudje včasih strašno hudobni. In da se je bog zato hudo ujezil.
Pa jim je poslal dežja, da jih potopi.
In je deževalo.
In je deževalo.
Dneve in noči …
Štirideset dni.
Najvišjim planinam si komaj mogel videti vrhe iz vode.
In nihče se ni rešil, razen starega Noeta in njegovih.
Stari Noe pa je molil in prosil boga, naj bo milosten. In Bog ga je uslišal.
Preko neba je naredil mavrico ….
V opomin …
II
Tudi pozimi, ko je brila burja kot rezilo prek ravni, ni bilo tako pusto in hladno kot tistega jesenskega dne.
Mrtva tišina ni pustila, da bi človek dihal, da bi slišal šum živali pod listjem. In potem si je skupaj z deževnimi kapljami pričel utirati pot skozi odprtine.
Mrak se je začel dvigovati in polniti kotanje in pustinje.
Posebej doli v Dolu, v Velikem grabnu, kamor je skočil nekoč, kot so ljudje dejali, mlad vojak stoječ na straži. V tisti gosti megli, mraku, ni bilo razbrati prav ničesar.
Le reka je doli v svojih vdolbinah šumela vedno enako.
Vedno enako.
III
Ko je bilo Zaliki šestnajst let,
ko je bila lepa mlada, kot češnjev cvet,
ko lepše takrat ni bilo daleč okoli – je odšla.
In potem je minilo leto in pol.
In tedaj se je vrnila Zalika.
Z detetom v naročju.
Ni jokala.
Le lica in oči so ji ostala mila kot nekdaj.
Ni več jokala.
Le na licih je ostala solzna sled.
IV
Spominjala se je Zalika davnih dni, ko je štela še deset pomlad.
Ko je ob večerih sedela v travi.
Naslonila je svojo glavico na roke in sanjala s široko odprtimi očmi.
Prisluškovala. Takrat je silna radost polnila njena nedra.
Takrat je bila večkrat vesela kot otožna.
In si je zapela.
Opita z duhom timijana.
V
Dejali so vaščani, da doli v Velikem grabnu, tam, kjer prične se mokro polje,
tam, kjer se začne močvirje,
tam, kjer so rupe, ki ob povodnji narasto,
je nekoč mlada kmetica vanje z voli zapeljala.
In so še dejali, da je niso našli mesec dni.
Ne nje, ne ojnic, ne voli.
Mesec dni.
In potem so sporočili, da so jih našli v dolini, v Krški vasi, kjer voda spet pridre na dan.
VI
Da, Zalika bila večkrat vesela kot otožna.
Mnogokrat je bilo čuti njeno pese.
Bila je mila, sladka njena pesem tihega večera.
Tako je nevede spodila ledeno sonce v črno noč.
Le tiha glasba je ostala v njenem dihu -
rosna duša v večerni čar ujeta.
VII
Tistega pustega jesenskega dne, ko je prenehalo deževati in ko se je veter malo polegel, se je doli, čez polje raztegnila mavrica.
Zalika je vzdrhtela.
Zgrabila je otroka in stekla. Naravnost tja.
Pritekla je v graben. Tam je klecnila in si ranila koleno.
Veje so jo tolkle po obrazu in rokah. Vendar ni odnehala.
Saj je bila mavrica čisto blizu.
Prispela je do močvirja. Vodje rupe ni videla.
Le v mavrico je gledala.
Izvlekla se je iz močvirja.
Samo malo mora še preteči pa bo tam.
In pri srcu ji je postalo toplo, zopet je čutila kri v žilah.
Zaplala je v mladem telesu.
Samo še malo.
Malo.
Samo še malo ….
stekla je med grmovjem tam ob robu zamolke razlite vode.
Tu nekje bi morala biti pot! Saj je vode samo malo.
Tam je vode samo malo.
Tam je zopet trava.
Pot... in jo bo dosegla... pot.
Pot, ki pelje spet domov …
In nenadoma je teman oblak, ves mrk in siv, prekril sijajno mavrico in hladno polje je postalo še hladnejše.
In vso deževno noč je zopet pihal veter.
In mnogo senc se je sprehajalo prek polja tja do roba, tja do Velikega grabna.
Skozi veter, mrak, je bilo čuti glas in jok in drhteče klice
… Mama, mama …
… mama,
mama …
VIII
Vsi so se bali tistega polja in rup.
Malokdo je zavil tjakaj, med tisto šibje.
Že veliko zašle živine in ljudi je utonilo ta.
Tudi voz z volmi in mlada kmetica nekoč.
IX
Čez mesec dni so kmetje našli mlada trupla prav v Krški vasi.
Mlada, bela, mokra lica so tiho spala.
In nihče ni videl.
Pod belo srajco so se prsi lahno dvigovale in mala ročica je podrhtevala v zlatorjavih laseh.
Opombe:
rupe: =>meandri, rečni rokavi; tudi ponikalnice, ponikalniške jame v katere izginja voda na kraških poljih
(rupa; narečno, dolenjsko, na močvirnem območju, ponikalniških jezerih kot je Radensko polje pri Grosupljem.
Ona
I
Valovaje v rahlem vetru.
Zibanje.
Če si s pogledom objel oblino tega kosa zemlje, si jo občutil.
V srcu.
Občutil to valovaje, veter.
Sivi lasje so ji božali lice. Na zavetrni strani.
Njen pogled pa je božal tisto valovanje. Stala je sredi žita in z roko gladila težko klasje.
Oko ji je zdrsnilo tja proti Svetemu Vidu.
Kmalu bo zvonilo poldne. V zraku je migotala poletna vročina.
Ničesar ni več čutila?
Pač
Toploto zemlje, duh po žitu.
Lahen vetrič je lajšal bolečino v križu. Kako mu je bila hvaležna.
Nikogar ni bilo blizu.
II
Vročina ni pojenjala.
Postajala je zatohla. Nevarna. Tudi ptic ni bilo na spregled. Nekam so se potuhnile. Te ptice. Potihnile. Pobegnile.
Veter je počasi zamrl.
III
V stari ključavnici je škrtnil ključ.
Velik, obrabljen.
Skozi mrakobo je stopila k sodu. Tistemu na desni. Sklonila se je in podstavila štefan pod pipo. Rahlo je zacvilila, pipa.
Vedno rahlo cvili ta njena pipa. In potem se je vsulo.
Zažuborelo.
Rubinasto vino je napolnilo steklenico.
Ob steklu malega okna je popravila velikonočni križ iz starih, že orumenelih oljčnih listov.
Tako iz skrbi in ljubezni.
Skrbno je zaklenila.
In odšla po stopnicah navzgor.
Mimo pušpana.
IV
Tista njena obla zemlja.
Če bi bila moški, bi jo občutila kot žensko.
Tudi gladina klasja je bila obla.
Za božanje rojena, spočeta.
V
Ko je prižgala petrolejko, je mehka svetloba zaplesala po izbi.
Stara omara.
Križ na njej.
Miza.
Na mizi lesen krožnik.
Hlebec kruha, nož.
V kotu Jezus. Na križu. Ob njem njegovi.
Pogledi so krožili po izbi.
Vzela je hlebec v roke, ga pokrižala in si odlomila kos.
Kristus ga je vedno odlomil, nikoli rezal, je vedno dejala.
V ustih je bilo polno okusa. Okusa valovanja žita, je pomislila.
Okusa po puhteči zemlji.
Natočila si je kozarec vina iz onega soda pri vratih.
Gospodarjevega soda.
Bil je okus zrelega grozdja, v tistem vinu.
Potem je snela s stene stari rožni venec.
Noč potem ni bila kratka.
Njene noči niso več hotele biti kratke.
VI
Naslednji da je bil nedeljski.
Po maši je vsako nedeljo odšla v gostilno.
Na domačo juho z rezanci.
In kosom mesa.
In kosom kruha.
Drugače sploh ni bila nedelja.
VII
V migotajoči vročici so žene druga ob drugi molče hitele.
Slišati je bilo le šelestenje pšenice in rahel zvok srpov. Klasje je padalo in se pod spretnimi rokami spreminjalo v okrogle snope.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Belina v trepetajoči vročini vročega julijskega dne.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Brez besed.
Brez vetra.
Potem so posedli. V senco.
Založili.
Rubinasto kiselkasto vino je spralo prah in vročino v grlu. Blagodejno je ohladilo razbeljena lica in pekoče dlani.
VIII
Po stopnicah je odšla v kaščo.
Odpahnila je malo okno.
Svež veter je pogoltno planil v notranjost, rahel prah se je dvignil s tal.
In potem je z roko zajela zrnje v merniku.
Ga dvignila in med prsti spet spustila.
Da se je vsulo oblo zrnje.
In med prsti je teklo oblo zrnje kot življenje.
Teklo, teklo in se mešalo s svetlobo.
Opombe:
- štefan: posebna starinska slovenska steklenica za vino (2 litra) oz. posebne oblike, ki pa je še vedno v izdelavi in uporabi na podeželju (razen na Primorskem)
- pušpan: pogost okrasni grm na slovenskih vrtovih; (=>Buxussempervirens L.); sredozemski grm iz družine pušpanovk (Buxacae), s svetlečimi, usnjatimi listi, okrasen grm, za šopke, vence; v Sloveniji se trad. uporablja za škropljenje mertve osebe v krsti ali ob žari
- rožni venec (v dolenjskem narečju = roženkranc, paternošter, molek): na vrvici spet venec jagod, s katerimi verniki štejejo molilne obrazce, verjetno iz šivaističnega hinduizma prek budizma in islama prešel tudi v krčšanstvo.
- „založili“ <založiti. V dolenjskem narečju nekaj pojesti in ob tem popiti vino („...mal' založ' in mal' popij, da boš k seb' pršu!“)
mernik: sicer merska enota za žito (ca 30 l); drugače lesena posoda podobna škafu za merjenje in shranjevanje žita
Ivo Frbežar
(poetične črtice / poezija v prozi)
Zalika
I
Spominjala se je Zalika pripovedi svoje stare babice.
Da so bili ljudje včasih strašno hudobni. In da se je bog zato hudo ujezil.
Pa jim je poslal dežja, da jih potopi.
In je deževalo.
In je deževalo.
Dneve in noči …
Štirideset dni.
Najvišjim planinam si komaj mogel videti vrhe iz vode.
In nihče se ni rešil, razen starega Noeta in njegovih.
Stari Noe pa je molil in prosil boga, naj bo milosten. In Bog ga je uslišal.
Preko neba je naredil mavrico ….
V opomin …
II
Tudi pozimi, ko je brila burja kot rezilo prek ravni, ni bilo tako pusto in hladno kot tistega jesenskega dne.
Mrtva tišina ni pustila, da bi človek dihal, da bi slišal šum živali pod listjem. In potem si je skupaj z deževnimi kapljami pričel utirati pot skozi odprtine.
Mrak se je začel dvigovati in polniti kotanje in pustinje.
Posebej doli v Dolu, v Velikem grabnu, kamor je skočil nekoč, kot so ljudje dejali, mlad vojak stoječ na straži. V tisti gosti megli, mraku, ni bilo razbrati prav ničesar.
Le reka je doli v svojih vdolbinah šumela vedno enako.
Vedno enako.
III
Ko je bilo Zaliki šestnajst let,
ko je bila lepa mlada, kot češnjev cvet,
ko lepše takrat ni bilo daleč okoli – je odšla.
In potem je minilo leto in pol.
In tedaj se je vrnila Zalika.
Z detetom v naročju.
Ni jokala.
Le lica in oči so ji ostala mila kot nekdaj.
Ni več jokala.
Le na licih je ostala solzna sled.
IV
Spominjala se je Zalika davnih dni, ko je štela še deset pomlad.
Ko je ob večerih sedela v travi.
Naslonila je svojo glavico na roke in sanjala s široko odprtimi očmi.
Prisluškovala. Takrat je silna radost polnila njena nedra.
Takrat je bila večkrat vesela kot otožna.
In si je zapela.
Opita z duhom timijana.
V
Dejali so vaščani, da doli v Velikem grabnu, tam, kjer prične se mokro polje,
tam, kjer se začne močvirje,
tam, kjer so rupe, ki ob povodnji narasto,
je nekoč mlada kmetica vanje z voli zapeljala.
In so še dejali, da je niso našli mesec dni.
Ne nje, ne ojnic, ne voli.
Mesec dni.
In potem so sporočili, da so jih našli v dolini, v Krški vasi, kjer voda spet pridre na dan.
VI
Da, Zalika bila večkrat vesela kot otožna.
Mnogokrat je bilo čuti njeno pese.
Bila je mila, sladka njena pesem tihega večera.
Tako je nevede spodila ledeno sonce v črno noč.
Le tiha glasba je ostala v njenem dihu -
rosna duša v večerni čar ujeta.
VII
Tistega pustega jesenskega dne, ko je prenehalo deževati in ko se je veter malo polegel, se je doli, čez polje raztegnila mavrica.
Zalika je vzdrhtela.
Zgrabila je otroka in stekla. Naravnost tja.
Pritekla je v graben. Tam je klecnila in si ranila koleno.
Veje so jo tolkle po obrazu in rokah. Vendar ni odnehala.
Saj je bila mavrica čisto blizu.
Prispela je do močvirja. Vodje rupe ni videla.
Le v mavrico je gledala.
Izvlekla se je iz močvirja.
Samo malo mora še preteči pa bo tam.
In pri srcu ji je postalo toplo, zopet je čutila kri v žilah.
Zaplala je v mladem telesu.
Samo še malo.
Malo.
Samo še malo ….
stekla je med grmovjem tam ob robu zamolke razlite vode.
Tu nekje bi morala biti pot! Saj je vode samo malo.
Tam je vode samo malo.
Tam je zopet trava.
Pot... in jo bo dosegla... pot.
Pot, ki pelje spet domov …
In nenadoma je teman oblak, ves mrk in siv, prekril sijajno mavrico in hladno polje je postalo še hladnejše.
In vso deževno noč je zopet pihal veter.
In mnogo senc se je sprehajalo prek polja tja do roba, tja do Velikega grabna.
Skozi veter, mrak, je bilo čuti glas in jok in drhteče klice
… Mama, mama …
… mama,
mama …
VIII
Vsi so se bali tistega polja in rup.
Malokdo je zavil tjakaj, med tisto šibje.
Že veliko zašle živine in ljudi je utonilo ta.
Tudi voz z volmi in mlada kmetica nekoč.
IX
Čez mesec dni so kmetje našli mlada trupla prav v Krški vasi.
Mlada, bela, mokra lica so tiho spala.
In nihče ni videl.
Pod belo srajco so se prsi lahno dvigovale in mala ročica je podrhtevala v zlatorjavih laseh.
Opombe:
rupe: =>meandri, rečni rokavi; tudi ponikalnice, ponikalniške jame v katere izginja voda na kraških poljih
(rupa; narečno, dolenjsko, na močvirnem območju, ponikalniških jezerih kot je Radensko polje pri Grosupljem.
Ona
I
Valovaje v rahlem vetru.
Zibanje.
Če si s pogledom objel oblino tega kosa zemlje, si jo občutil.
V srcu.
Občutil to valovaje, veter.
Sivi lasje so ji božali lice. Na zavetrni strani.
Njen pogled pa je božal tisto valovanje. Stala je sredi žita in z roko gladila težko klasje.
Oko ji je zdrsnilo tja proti Svetemu Vidu.
Kmalu bo zvonilo poldne. V zraku je migotala poletna vročina.
Ničesar ni več čutila?
Pač
Toploto zemlje, duh po žitu.
Lahen vetrič je lajšal bolečino v križu. Kako mu je bila hvaležna.
Nikogar ni bilo blizu.
II
Vročina ni pojenjala.
Postajala je zatohla. Nevarna. Tudi ptic ni bilo na spregled. Nekam so se potuhnile. Te ptice. Potihnile. Pobegnile.
Veter je počasi zamrl.
III
V stari ključavnici je škrtnil ključ.
Velik, obrabljen.
Skozi mrakobo je stopila k sodu. Tistemu na desni. Sklonila se je in podstavila štefan pod pipo. Rahlo je zacvilila, pipa.
Vedno rahlo cvili ta njena pipa. In potem se je vsulo.
Zažuborelo.
Rubinasto vino je napolnilo steklenico.
Ob steklu malega okna je popravila velikonočni križ iz starih, že orumenelih oljčnih listov.
Tako iz skrbi in ljubezni.
Skrbno je zaklenila.
In odšla po stopnicah navzgor.
Mimo pušpana.
IV
Tista njena obla zemlja.
Če bi bila moški, bi jo občutila kot žensko.
Tudi gladina klasja je bila obla.
Za božanje rojena, spočeta.
V
Ko je prižgala petrolejko, je mehka svetloba zaplesala po izbi.
Stara omara.
Križ na njej.
Miza.
Na mizi lesen krožnik.
Hlebec kruha, nož.
V kotu Jezus. Na križu. Ob njem njegovi.
Pogledi so krožili po izbi.
Vzela je hlebec v roke, ga pokrižala in si odlomila kos.
Kristus ga je vedno odlomil, nikoli rezal, je vedno dejala.
V ustih je bilo polno okusa. Okusa valovanja žita, je pomislila.
Okusa po puhteči zemlji.
Natočila si je kozarec vina iz onega soda pri vratih.
Gospodarjevega soda.
Bil je okus zrelega grozdja, v tistem vinu.
Potem je snela s stene stari rožni venec.
Noč potem ni bila kratka.
Njene noči niso več hotele biti kratke.
VI
Naslednji da je bil nedeljski.
Po maši je vsako nedeljo odšla v gostilno.
Na domačo juho z rezanci.
In kosom mesa.
In kosom kruha.
Drugače sploh ni bila nedelja.
VII
V migotajoči vročici so žene druga ob drugi molče hitele.
Slišati je bilo le šelestenje pšenice in rahel zvok srpov. Klasje je padalo in se pod spretnimi rokami spreminjalo v okrogle snope.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Belina v trepetajoči vročini vročega julijskega dne.
Snopi in sklonjeni hrbti v belih srajcah.
Brez besed.
Brez vetra.
Potem so posedli. V senco.
Založili.
Rubinasto kiselkasto vino je spralo prah in vročino v grlu. Blagodejno je ohladilo razbeljena lica in pekoče dlani.
VIII
Po stopnicah je odšla v kaščo.
Odpahnila je malo okno.
Svež veter je pogoltno planil v notranjost, rahel prah se je dvignil s tal.
In potem je z roko zajela zrnje v merniku.
Ga dvignila in med prsti spet spustila.
Da se je vsulo oblo zrnje.
In med prsti je teklo oblo zrnje kot življenje.
Teklo, teklo in se mešalo s svetlobo.
Opombe:
- štefan: posebna starinska slovenska steklenica za vino (2 litra) oz. posebne oblike, ki pa je še vedno v izdelavi in uporabi na podeželju (razen na Primorskem)
- pušpan: pogost okrasni grm na slovenskih vrtovih; (=>Buxussempervirens L.); sredozemski grm iz družine pušpanovk (Buxacae), s svetlečimi, usnjatimi listi, okrasen grm, za šopke, vence; v Sloveniji se trad. uporablja za škropljenje mertve osebe v krsti ali ob žari
- rožni venec (v dolenjskem narečju = roženkranc, paternošter, molek): na vrvici spet venec jagod, s katerimi verniki štejejo molilne obrazce, verjetno iz šivaističnega hinduizma prek budizma in islama prešel tudi v krčšanstvo.
- „založili“ <založiti. V dolenjskem narečju nekaj pojesti in ob tem popiti vino („...mal' založ' in mal' popij, da boš k seb' pršu!“)
mernik: sicer merska enota za žito (ca 30 l); drugače lesena posoda podobna škafu za merjenje in shranjevanje žita
